Festival Račka, s katerim smo raziskovali različne vidike, prostore in artikulacije seksualnega v sodobni umetnosti, zaključujemo z dvema večeroma performansov. Saša Bezjak, Olja Grubić, IvAnKe (Iva Tratnik, Andreja Džakušič, Keiko Miyazaki), Iztok Klančar in Tatiana Kocmur so za letošnjo edicijo festivala pripravili nove performanse. Najlepše vabljeni na premierne uprizoritve!
Začnemo v petek, 15. aprila, ob 19. uri v Galeriji sodobne umetnosti!
Festival Račka 2022: Po resničnih dogodkih. Prostori in artikulacije seksualnosti. Serija performansov.
PROGRAM
Petek, 15. april
Galerija sodobne umetnosti: ob 19. uri
TATIANA KOCMUR: KRAČA
Glasba: Marta Fakuch. Oblikovanje: Tatiana Kocmur
Performans s prevzemanjem značilne plesne ikone komercialne seksualnosti prikazuje družbeni pritisk na telo, soočeno z bolečimi rituali, ki jih posameznice_ki vsakodnevno izvajajo na lastnem telesu v želji po doseganju konstruiranega lepotnega ideala. Zaradi posebnega lepotnega dodatka navidez zdravo telo izgublja svojo funkcionalnost. Postane omejeno, na pogled pohabljeno in transformirano. Distorzija podobe ekstremno erotičnega telesa vnaša pomisleke o njegovi zaželenosti.
Galerija Račka: ob 20. uri
OLJA GRUBIĆ: ZANKA
Performans preizprašuje ekološko zavest, sprva skozi tragično melanholijo in negativnost, ki se nanašata na neločljivo sobivanje z množico identitet, ki nas obdajajo in prodirajo v nas, potem pa se razvije v anarhičen komičen občutek sobivanja. Biti pomeni sobivati. Sožitje je prepojeno z užitkom, ki se s stališča subjekta zdi perverzen v iluziji, da je s samega sebe odstranil obsojanje. Filozof Timothy Morton pravi, da je ekologija vsa slastna: slastna krivda, slasten sram, slastna melanholija, slastna groza, slastna žalost, slastno hrepenenje, slastno veselje. Je ekoseksualna in usmerjena v materialni svet, katerega del so tudi človeška telesa. Performans skozi formulacijo ekoseksualne identitete in prakso erotične ekologije razgrajuje heteronormativno konstrukcijo spola, spolnosti in narave tako, da se identitete nenehno spreminjajo in destabilizirajo, aktivno oblikujejo in vzdržujejo prostore pomanjkanja, ki zahtevajo soodvisnost in vključujejo prepusten čutni jaz.
Galerija Račka: ob 21. uri
IvAnKe (Iva Tratnik, Andreja Džakušič, Keiko Miyazaki): Vse o Tokiu
Feromoni so kemični signali, ki jih v izredno majhnih količinah izločajo določeni organizmi in sprožijo naravni odziv pri drugem pripadniku iste vrste organizmov. Obstajajo mnogi tipi feromonov: opozorilni feromoni, feromoni za označevanje sledi hrane, spolni feromoni ter mnogi drugi, ki povzročijo spremembo v vedenju ali fizioloških procesih. Na slovenski jezikovni različici Wikipedie lahko preberemo, da so feromoni “najbolj dokumentirani pri žuželkah, sporazumevanje preko feromonov pa je bilo odkrito tudi pri nekaterih vretenčarjih in rastlinah”.
Tokio je prefinjen in eleganten ženski parfum, obogaten s feromoni. Dišava sadnih cvetov z magnolijo, frezijo, breskvijo, orhidejo in hruško. Sladek, mehek in skrivnosten vonj, ki naj bi še posebej privlačil moške. Tokio v Celju je nemogoči kontrast, satira nedosegljivega, in hkrati motor visokoletečih želja. Pretkana kamuflaža umetnic srednjih let? Ali metafora za osebni položaj v provincialni družbi naraščajočega neokonzervativizma?
Sobota, 16. april
Galerija Račka: ob 19. uri
SAŠA BEZJAK: FRAUENZIMMER
Glasba: Rajko Muršič. Maserka: Sandra Koprivnik
Ogromno žensko telo leži na mizi, pokriti z belim prtom. V ozadju se sliši improvizirano iskanje nenavadnih zvokov na kitari, usklajeno z dogajanjem na odru. Maserka v koreografiranem gibu z oljem masira performerko, ji s trakom zaveže oči in jo pri glavi prične polivati s krvjo. Celo telo krvavi. Pokrije jo z belim prtom, poveže in odtisne. Prisotni so močni zvoki. Povito krvavo truplo je vrhunec performansa. Maserka odveže in odkrije telo. Luči ugasnejo. Performerka v temi odide s prizorišča. Odtis telesa na prtu se pokaže občinstvu.
Galerija sodobne umetnosti: ob 20. uri
IZTOK KLANČAR IN LIFECUTTER: ZGODBE
Režija, vizualije in govor: Iztok Klančar. Glasba: Lifecutter
V performansu Iztok Klančar ob spremljavi vizualij in zvočnih krajin Lifecutterja pripoveduje zgodbe iz nočnega življenja scene LGBTQ+. V naraciji sledimo protagonistu, ki se prepušča užitkom gejevskega sveta. Skozi njegova dejanja potujemo preko plasti spominov in travmatičnih doživetij in tako spoznamo povode za njegov eskapizem. Performans je del Klančarjevega trenutne raziskave, v kateri zbira zgodbe ljudi, ki so podedovali določene vedenjske vzorce. Pogosto so namreč politični in družbeni pretresi travmatično vplivali na ljudi, ki so ta doživetja ponotranjili in jih prenesli na naslednje generacije. Pomemben vpliv na to delo ima eksperimentalni film glasbenice Meredith Monk z naslovom ‘Book of Days’ (1988), v katerem srednjeveški prebivalci obzidanega mesteca v strahu pred prežečo kugo reagirajo z zvrhano mero ksenofobije in agresije. Podobno danes ob pandemiji koronavirusa (covid-19), ki je temeljito pretresla družbeno tkivo in politično krajino, zaznavamo strah, ki je verjetno prežemal srednjeveškega človeka. S performansom umetnik obiskovalce poveže v začasno skupnost, v kateri pripovedovanje zgodb spodbuja zavest, da si delimo podobne izkušnje in podedovane travme.