Center sodobnih umetnosti Celje CSU

KIKIMORE
Koit

Kikimore bodo na festivalu Račka odigrale kompozicijo Koit, kar v estonskem jeziku pomeni jutranja zarja. Kompozicija bo med drugim vsebovala tudi segmente iz prihajajočega prvega albuma skupine Kikimore, ki bo izšel meseca novembra pri domači založbi Kamizdat (založba za razvoj domače elektronske in eksperimentalne glasbe).

Za skupino ustvarjalk je značilno, da uporabljajo analogna glasbila lastne izdelave (DIY in DIWO). Proces ustvarjanja temelji predvsem na eksperimentiranju in improviziranju z zvoki iz različnih glasbil, kot so drone, synth, theremin, ki se jim pridružijo zvoki iz narave.

Kikimore so Kati Flowerfields, Staša Guček, Sara Pegam, Nina Orlić in Barbara Poček.
Tonski mojster je Luka Seliškar.

KIKIMORE so eksperimentalna »noise« skupina, ki se je formirala v okviru iniciative ČIPke, Rampa Lab, Ljubljana. Za skupino ustvarjalk je značilno, da večinoma uporabljajo analogna glasbila lastne izdelave (DIY in DIWO). Sodelujejo na mnogih slovenskih festivalih in v intermedijskih galerijskih projektih. Med drugim so se predstavile v Galeriji Kapelica (s prvim avtonomnim bioničnim zvočilom, ustvarjenim z bioinženiringom iz umetnikovih celic – CellF), na Festivalu MENT ter v +MSUM v Ljubljani v sklopu razstave Mesta trajnosti: paviljoni, manifesti in kripte, kamor so bile povabljene kot primer dobre prakse, ki je izšel iz Iniciative ČIPke.

Januš Aleš Luznar
ICTUSCORDIS “modulatio’’

ICTUSCORDIS “modulatio’’ je intermedijski performans oziroma avdiovizualni laboratorij, katerega glavni subjekt je umetnikovo srce. Projekt raziskuje interakcijo med umetnostjo in psihologijo, med fizičnim in duševnim organizmom. Januš Aleš Luznar za inspiracijo uporablja metodo Biofeedback, saj vzburjenje, intenziteto in hitrost bitja srca manipulira z raznimi mešalnimi tehnikami in zvoki. V performansu ne uporablja zvočnih zank ali semplov. S posebej za to narejenim vmesnikom – analognim predojačevalcem z elektronsko modificiranim stetoskopom – v realnem času manipulira z zvokom svojega srca, pri čemer uporablja razne mešalne tehnike ter module za efekte in obdelavo zvoka. Ustvarjeni zvok interpretira tudi v digitalni obliki, kjer loči zvočni spekter in hitrost. Digitalni signal nato sproži spremembe v vizualizaciji, s čimer nastane serija abstraktnih ritmičnih vizualizacij. Umetnik obiskovalce povabi v svoj posvečeni prostor umetniške in duhovne intimnosti ter jih nagovarja, naj se pustijo odnesti zvokom in vizualizacijam njegovega srčnega utripa. S performansom želi vzbuditi zavest skozi poslušanje in opazovanje. Najti se v bitju srca nekoga drugega pomeni prepoznati povezavo med vsem, kar obstaja.

JANUŠ ALEŠ LUZNAR je intermedijski umetnik, producent, performer, DJ in ustvarjalec elektronske glasbe. Končal je Srednjo medijsko in grafično šolo v Ljubljani, nato pa se je njegova pot nadaljevala v smeri raziskovanja in eksperimentiranja z zvokom, glasbene produkcije in ustvarjanja elektronske glasbe. Od leta 2003 do 2007 se je udeležil številnih mednarodnih seminarjev medijske umetnosti, vodil je delavnice elektronske glasbe in DJ-anja. Med letoma 2007 in 2008 se je pridružil Centru 21 (Hupa Brajdič Produkcija), kjer sodeluje pri ustvarjanju predstav (Minljivka, Čarovniški bluz, Invisible Theatre – 24-urna predstava, Na palubi itd.). V letošnjem letu je ustvaril nov glasbeni album: Yanoosh – When the Earth Stood Still. Njegov osrednji samostojni intermedijski projekt je raziskovanje človeškega srca kot orodja za intimno umetniško izražanje (performans Ictus Cordis “modulatio”, 2018, in performans Ictus Cordis “dialogue”, 2019).

Agnes Momirski
siXren (Verbum Medicinae)

Delo siXren (Verbum Medicinae) ima dve pojavnosti; je glasbeni performans in je ambientalna videoinstalacija. Umetnica se navdihuje pri starodavnih načinih izvajanja t. i. zdravilne retorike in raziskuje psihoaktivne učinke starodavnih verbalnih in zvokovnih formul, ki so se uporabljale v zdravilnih ritualih. Te formule nato abstrahira in povezuje v matrico sodobnih zvokov. Gledalci bodo vstopili v vmesni prostor med ritmom zemlje in estetiko eksperimentalne glasbe, v prostor med digitalnim in animiranim, med predmodernim in hipermodernim. Človeška tehno-ekologija, ki je prežeta z zvočnimi motnjami, je izgubila stik z ritmom zemlje, medtem ko so starodavni jezikovni in zvočni vzorci, ki so bili nekoč dojeti kot transformacijska sredstva, postali manjkajoča povezava med človekom in naravo. Prakse, kot so starogrška retorika, besedna magija, ritualna poezija, sodobna kognitivna znanost in razne metode za dobro počutje, uporabljajo prvinsko moč izrekov, ritmov in zvokov, zato tudi vplivajo na človekove prvinske nagone, s tem pa na telesno biologijo, možgansko kemijo ter kognitivno jasnost. Starodavno znanje o glasovnih formulah tako služi procesu vzpostavljanja novih razmerij z naravo v prihajajočem obdobju posthumanizma.

Delo siXren (Verbum Medicinae) je nastalo v sodelovanju z beepblipom (zvok) in Brino Vidic (vizualno oblikovanje in kostumografija).

Miha Colner (MGLC, Ljubljana), 2020

AGNES MOMIRSKI je multimedijska umetnica, ki je diplomirala iz vizualne umetnosti na Akademiji Willema de Kooninga v Rotterdamu in magistrirala iz kiparstva na Kraljevi akademiji za likovno umetnost v Londonu. V ustvarjalnem delu se posveča odnosu med človeškim telesom in tehnologijo, pri čemer uporablja najrazličnejša izrazna sredstva, kot so performans, glasba, instalacija, fotografija in film. S tesno sodelavko Georgio Kareola je soustanoviteljica platforme Specter. Živi in deluje v Rotterdamu in Ljubljani.

Iza Pavlina
Tehnometrije

Francoski umetnik Yves Klein (1928-1962) je slike iz serije Antropometrije ustvaril tako, da je gola ženska telesa, premazana z barvo, uporabljal kot žive čopiče. Iza Pavlina bo v performansu Tehnometrije čopič nadomestila z interaktivnim spolnim pripomočkom, ki ga bo obarvanega usmerjala po papirju in v samo aktivnost vključila kreativnost publike.

IZA PAVLINA je leta 2017 zaključila podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnosti in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2015 prejela nagrado za posebne dosežke. V svojem umetniškem delu se najpogosteje ukvarja s problematikami, ki so tako ali drugače povezane s seksualnostjo, pornografijo ter spolnimi parafilijami. Pogosto ustvarja fiktivne identitete, s katerimi vstopa v virtualni prostor, da bi raziskala pojave družbenih anomalij, odnose moči in vprašanje, kako z manipulacijo lastne podobe vzpostaviti komunikacijo z določeno ciljno skupino spletnih uporabnikov. Pri tem uporablja različne medije, kot so risba, video, fotografija, instalacija ter performans.

Simona Semenič
Lepa kot slika

Plast za plastjo
Se slika slika,
Dokler ni podobna ničemur
Razen podobi.
Lepa?
Lepa kot najlepša.

– Rok Vevar

Arjan Pregl, Igor Remeta, Rok Vevar, Tomaž Grom
v sodelovanju z  Nado Žgank, Urško Jež in Alenko Herman
Zahvale Petra Veber, Mirjam Drnovšček, Igor Berginc, Bernarda Grofelnik in Maja Peharc;
Produkcija: Mesto žensk in KD Integrali, v sodelovanju z Bunkerjem – Staro mestno elektrarno;
Podpora: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS

SIMONA SEMENIČ je umetnica, ki je diplomirala na Akademiji za radio, film in televizijo v Ljubljani, smer dramaturgija. Poleg pisanja in režiranja nastopa v avtobiografskih performansih: 9 lahkih komadov (2007, z umetniško skupino Preglej), Jaz, žrtev (2007), Še me dej (2009), 43 srečnih koncev (2010, z umetniško skupino Preglej), Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012, z Barbaro Kapelj), Semenič in Bulc naprodaj (2013, z Maretom Bulcem), 43 Happy Ends (2014), Drugič (2014) in Do zadnjega (2018). Režirala je dve predstavi: adaptacijo Večna medikacija (Mesto žensk, 2006) in Hura, Nosferatu (SNG Nova Gorica in SMG, 2015). Kot soavtorica z Nado Žgank se pojavlja tudi na polju vizualne umetnosti (Zapis celote (2018) in Janezove sanjarije (2020)). Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med njimi nagrado Prešernovega sklada, tri Grumove nagrade ter nagrado Modra ptica. Njena dramska besedila so prevedena v 19 jezikov. S svojimi performansi gostuje na številnih slovenskih in mednarodnih festivalih.

____

Naslovi prizorišč:
Galerija Račka, Gosposka ulica 3 (2. nad.), 3000 Celje / Dvorišče Knežjega dvora, Trg celjskih knezov 8, 3000 Celje / Celjski dom, Krekov trg 3, 3000 Celje

Organizacija in produkcija festivala: Zavod Celeia Celje – Center sodobnih umetnosti
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje