Center sodobnih umetnosti Celje CSU

Projekt Always and Forever je nastal kot rezultat kuratorskega rezidenčnega programa AIR Celeia, ki ga vodi Center sodobnih umetnosti. Zasnovan je kot situacijski projekt, njegova tema pa je mesto Celje. Poskuša spremeniti okvirje kolonialnega pogleda na turizem, s katerim se sooča, in tako nasloviti slo po potovanju ter razmerje med centrom ter ruralno-urbanim obrobjem.

Razstava in z njo povezani dogodki zbirajo ženske in pro feministične poglede na potovanja, pustolovščine, mobilnost in potopise ter drugačne poglede na raziskovanje in odkrivanje. A zakaj bi se situacijski projekt ukvarjal s potovanji in mobilnostjo? Predlaga načine, kako dekolonizirati pojmovanja, ukoreninjena v turizmu, in vpliva na zaznavo rezidenčnega kustosa kot insiderja/outsiderja. Sodelovanje je izhajalo iz prijateljstev, temelječih na umetnosti, hkrati pa so metodologije določale procese, omogočale delovanje, podpirale trajne individualne in kolektivne prakse, naslavljale teme, relevantne za lokalno umetniško skupnost, in omogočale povezovanje skozi proces učenja.

Umetniki, ki razstavljajo svoja dela, eksperimentirajo z različnimi vidiki smisla prostora in brezprostornosti. Skozi soočanje, primerjavo in utelešenje preizprašujejo fotografski diskurz, za katerega je značilna prevlada  moškega pogleda in ponujajo bolj vključujočo institucionalno kritiko. Teh projektov ni mogoče ujeti zgolj med bele stene, saj njihova pot pelje proti reki, na ulice, v mestni gozd, v gostilno, v mesto, na stranske ceste, ki vodijo do njega, kot tudi proti notranjemu jazu in zunanjemu svetu.

Pogled na svet “izreži in prilepi” (prva soba)
Guy Eytan in Mojca Senegačnik v delih Sketch Towards Another Twin ter Burning Desire uporabita pristop kolaža. Ponovno si prilaščata vsebine iz ilustrativne fotografije slikovnih opozoril in baz vnaprej pripravljenih (stock) fotografij ter jih soočata z vizualno umetnostjo, filozofijo in psihoanalizo. Vse prikazujejo neoliberalno apokalipso današnjega časa. Njihovo potovanje je edinstveno, poteka pa po svetu, kakršnega vidijo mediji. Vedeta se kot teoretika zarote, ki neposredno nagovarjata gledalca in se čezmerno identificirata s svojim izvornim gradivom.

Samoodkrivanje, utelešenje, narava, država, narod (druga soba)
V tem delu umetniki raziskujejo skozi obdelavo in predelavo besedil, ki zanje nosijo poseben pomen, ter skozi kanaliziranje izkušenj od enega telesa do drugega. Zoperstavijo se omejitvam hierarhije spolov v feministični kategoriji, ki jo preučujejo na njenem najnevarnejšem območju: seksualnem telesu in seksualiziranem telesu.

Instalacija Hack the Matter Twice Franca Purga, ki deluje kot kip, prikazuje medije, ki nas pustijo na cedilu, ko izražajo enostransko ljubezen in predanost. Resničnost je brutalna: slovenski patriotizem se je sprevrgel v nacionalizem, želja postane smrt, domišljija postane mora. Umetnika žene hrepenenje po razorožitvi moči in predaji nežnosti.

Kresnička se skozi delo Rituali očiščevanja poskušata osvoboditi dominantnega moškega pogleda, ki je tako ukoreninjen v zgodovino umetnosti, in nastopata goli, medtem ko ostajata blizu mestu in naravi tega območja; njun namen je zdraviti ter najti moč in opolnomočenje skozi umetnost in prijateljstvo.

Celje kot destinacija (tretja soba)

Tako Matija Plevnik kot Neža Knez + Danilo Milovanović se ukvarjajo s celjskim domačim turizmom. Knez in Milovanović potujeta iz Ljubljane v Celje s kolesom, kar je simbol lagodja, ekologije in političnega protesta. Kot protagonistoma se jima solidarno pridružijo njuni prijatelji. Skupaj kolesarijo po stranskih cestah, ki jih vodijo skozi vasice. Hitra umetnost se predvaja v živo preko spleta na dan odprtja razstave.

Je možno Celje kot destinacijo obuditi skozi uživaško veseljačenje?

Matija Plevnik z delom V besedi in sliki podaja natančno podobo trenutne turistične strategije Celja. Njegovo delo lahko beremo kot parodijo, vendar je avtentično. Če se prebivalci samokolonizirajo, padejo v past za turiste in jih zagrabi marketinški stroj, ki spremeni kraj v potrošno blago, namenjeno enkratni izkušnji oz. uporabi. Obiskovalec lahko sprejme to in gre domov ter si pripravi instanten lipov čaj ali pa se upre in se prijavi na enega Plevnikovih slovitih alternativnih vodenih ogledov Celja in okolice, ki so običajno namenjeni turistom, vendar se jih zadnje čase vse raje udeležijo tudi domačini.

Večne počitnice? (četrta soba)
Predstavljamo vam sodobno Almo Karlin – fotografinjo Dano Lev Levnat.* Na svojih popotovanjih po svetu raziskuje lokalno podeželje ter odkriva in predstavlja naključno lepoto in veličastnost. Dosledno natančna čista fotografija v delu Glory Box predstavlja trenutke iz njenega življenja/umetniškega performansa v obliki stalnega potovanja (2013–), imenovanega Večne počitnice.
* Umetnica namerava v letu 2021 pripotovati v Celje kot živo umetniško delo na podlagi
naročila.

Mobilnost umetniških del in sestrska mesta (hodnik)
Umetnika Guy Eytan (Leipzig) in Nez Pez (Berlin), ki delujeta v Berlinu, ponazarjata mobilnost na daljavo ustvarjenih umetniških del, ki naj bi bila predstavljena na tem mestu in v tem kontekstu – Celje, vedno in za vedno. Kako se izraža delo, specifično za neko lokacijo (site-specific), ko lokalno postane nekje drugje? V luči te osebne geste okorni globalni projekt “sestrskih mest” deluje sramotno. Deli Vessels of Acceptance and Change in Pez Push Berlin prenašata surovo in subjektivno esenco urbanega mesta. Ponujata alternative načinu distribuciji in razpečevanja ter se spopadeta s kapitalizacijo umetnosti, tako da prezreta kanon in pravila igre, v kateri je umetnost blago.

Lokacije postanejo studii kot podporne strukture (Studio)
Iva Tratnik, Andreja Džakušič, Keiko Miyazaki in Iza Pavlina razstavljajo v prostoru studia – gre za dela nomadske prakse.

4 dni, 5 noči je naslov, ki ponazarja čas, ki so ga IvAnKe preživele v drevesni hiši (kjer je tudi postavljena razstava). Gre za tristrano empirično nadrealno kulturno stvaritev, ki se dogaja v osrčju mestnega gozda in se ukvarja z raziskovanjem kolektivno nezavednega.

Iza Pavlina nima stalnega delovnega prostora v celjski umetniški četrti in tekom trajanja razstave začasno naseljuje prostor galerije. Kot aktivni delovni prostor ga aktivno uporablja od sredine avgusta, to delovanje pa se bo v obliki Odprtega atelja nadaljevalo do 15.novembra. Tam bo počela in razstavljala, kar koli si bo zaželela!

Tal Gilad

Projekt je podprlo:

Posebna zahvala:
Maja Hodošček, Inbar Kemp, Tamkoučiri, Frenk Theotim Dolžan, Jerica Tuhtar, Lana
Požlep, Mark Požlep, Jure Cvitan, Borut Špeglič, Turistično informacijski center Celje (TIC), Zavod Celeia Celje.