Umetniško prakso Borisa Beje opredeljuje angažiran dialog z družbenimi dogajanji sodobnega časa. Posebej raziskovanje in opazovanje fenomenov, ki izzovejo močna čustvena stanja kot so tesnoba, doživljanje nelagodja in strah. Umetnika zanima umeščenost družbenih kriz v strukturo vsakdanjika ter zaznava specifičnih socialnih vzorcev in sistemov vedenja. Svoje premisleke izraža skozi monumentalne instalacije in prostorske postavitve, ready-made objekte, fotografijo in tehniko kolaža.
V zadnjih projektih se je Beja ukvarjal s spremenjenimi oblikami dela (Between the Lines, 2014), percepcijo spanja (Siliconato Bianco – Anallergico, 2014), permanentnostjo vojne (Another evening, 2015) in begunsko problematiko (Space in Between, 2015).
Posebej za galerijo Račka jetokrat pripravil večmedijski projekt z naslovom Dennis Likes to Play Tennis, katerega izhodišče je našel na potovanju v priljubljeno obmorsko letovišče v Španiji. V središče predstavljenih del je postavil telo kot prostor discipline in užitka. Uporabil je metaforo igre tenisa, da bi osvetlil temeljne prvine bivanja znotraj kapitalističnega ustroja, kot so spremenjene oblike družbenih vezi, razmejena ločnica dela in življenja, nenehna performativnost in tekmovalnost Postavitev gledalca preko podob in objektov v prostoru prestavi v časovno dogajanjeavtorjevega zaznavanja turističnega okolja. Video I wanna go to Marz izraža tesnobo ob približevanju objekta želje k svoji uresničitvi. Serija kolažev Ti si rekel sonce razkriva arhitekturno krajino turističnega mesta, ki jo je umetnik opazoval med vsakodnevnim tekom. Ob dnevni rutini je opazoval modernistično in postmodernistično arhitekturo, ki se od dograditve v svoji zunanjosti ni spremenila, spreminja se le njena notranjost in njeni uporabniki. Avtor arhitekturo bere kot objekte, skulpture, individualizirane gradnje in te dopolnjuje s tapetnimi vzorci in readymadeom.
V dialogu z urbanistično krajino Beja v daljšem videu predstavi drugo plat turističnega dogajanja. V videu Dennis Likes to Play Tennis peščeno pokrajino začasno naseljujejo naključni neznanci, ki se osvobojeni vseh družbenih norm prepuščajo trenutnim telesnim užitkom. V vizualno podobo sipin, peska, palmovih vej in sonca, ki jih v sekvencah dopolnjujejo gola moška telesa, je vključil avdio posnetek, ki vključuje žensko kričanje, vzdihovanje, nabijanje teniške žogice, odzven loparske strune in komentatorske besede. Objekti v prostoru združujejo simboliko telesnega napora z mehkobo ročnega dela, na ogled je serija teniških loparjev, v katere je umetnik interveniral z vezenjem gobelinov in s cvetličnimi motivi deloma prekril mreže loparjev.
Dela na razstavi med drugim problematizirajo pojav individualizma skozi obsedenost s telesom in izražajo težnjo po bližini, ki se v sodobnem času izgublja v množici navideznih izrazov povezanosti. Zadnje sociološke raziskave kažejo, da je simptom visoko razvite tehnološke družbe porast doživljanja osamljenosti. Umetnik skozi dogajanje na sanjskem otočku prevede čutenje afektivnih razsežnosti tehnološkega časa v ostro formo in prostor hipnega spektakla.
Kustosinja: Maja Hodošček
Boris Beja (1986) je diplomiral na Naravoslovno tehnični fakulteti v Ljubljani, smer Grafična tehnika in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer kiparstvo. Za svoje delo je prejel številne nagrade (Študentska Prešernova nagrada za kiparstvo, 2016) in nominaciji za nagrado OHO (2015, 2016). Predstavil se je na mnogih samostojnih (Next Station, Nova Galerija, Trbovlje, 2016, Dormitorij, Galerija Ravne, 2015, Between the Lines, Galerija Simulaker, Novo Mesto …) in skupinskih razstavah (Onkraj naše oble, 8. Trienale slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana, 2016, Osebno, Galerija Škuc, Ljubljana, 2016, Pozor, delo!, Le Comptoir, Liege, Belgija, 2016, Raztezanje kiparskih struktur, Mestna galerija Ljubljana, Ljubljana, 2014 …). Živi in dela v Ljubljani.
Zahvale:
Polona Krenker, Franc Hribar, Andrej Učakar, G. J., B. V.
Projekt so omogočili:
Mizarstvo Jan, Strunca.com, DDT Delavski dom Trbovlje, Ministrstvo za kulturo RS.
