Center sodobnih umetnosti Celje CSU

Umetnica Alice Myers se izraža predvsem s fotografijo in tekstom. Pri svojem delu jo zanimajo antagonizmi, ki se pojavljajo v polju dokumentarne fotografije in vloga fotografa v specifičnih družbenih kontekstih. Ukvarja se z vprašanjem, kako misliti družbeno neenakost preko fotografije. Da bi to vprašanje prepričljivo artikulirala skozi umetniški jezik, se v daljših časovnih obdobjih povezuje z različnimi socialnimi skupinami in z njimi tesno sodeluje.

V Likovnem salonu se premierno predstavlja s projektom, naslovljenim po arabskem pregovoru, ki pravi pod soncem ni nič nemogoče (Nothing is Impossible Under the Sun). Delo obravnava problematiko migracij in je nastalo v pristanišču Calais, ki se nahaja v Franciji in omogoča pot do Velike Britanije. Kot tako označuje prostor prehoda in mnogoterih srečanj, za imigrante pa je predvsem mesto nenehnega čakanja. Umetnica je skoraj dve leti zbirala material, s katerim bi na najbolj nedoločujoč način predstavila stanje ujetosti, ki ga doživljajo ljudje, ki so se zaradi različnih razlogov znašli v podobni situaciji. Njihov legalni status ne poseduje nikakršnih državljanskih pravic in jih vsak trenutek sooča z grožnjo pregona. Enosmernosti prikazovanja problema migracij, ki se kaže predvsem v obliki viktimizacije ali kriminalizacije beguncev, se je skušala izogniti tako, da je skupaj s sogovorniki iskala motive fotografij in vsebino besedil. Bistvena značilnost projekta je sodelovanje skozi čas, saj je prav časovnost temeljno prispevala k intimni razsežnosti prikazane vsebine.

Na razstavi vidimo risbe in fotografije portretov, osebnih predmetov ter v meglo ovito pristanišče, kjer se v daljavi izrisujejo silhuete. Nekatere fotografije so z mobilnimi aparati posneli imigranti sami. Te razkrivajo osebna življenja čakajočih na pristanišču in preteklo resničnost, ki na evropskih tleh postaja spomin. Tekstovni del se pojavlja v obliki stenskega traku in razkriva pretresljive intimne zgodbe življenj na begu. Umetnico je zanimala tudi vsebina sanj, ki so jih begunci sanjali od trenutka pobega. Fragmenti opisov sanj so prav tako predstavljeni skozi tekst. Celotna postavitev premešča ustaljene načine reprezentacije beguncev v senzibilno izkušnjo in se tako odmika od označevanja prikazanih subjektov skozi perspektivo drugega. Projekt izpostavlja pomen enakosti in opozarja na represivno politiko Evropske unije.