Najlepše vabljeni na odprtje razstave OSM v petek, 15. marca, ob 19. uri v Galerijo sodobne umetnosti!
Osm je razstava štirih umetnic in štirih umetnikov, ki ni niti naključje niti natanko določena kuratorska konstelacija. Je pobuda skupine, ki nima formalnega statusa in nima skupno začrtane umetniške tendence. Ne moramo ji pripisati niti skupne generacijske oznake niti medijsko ozko omejenega spektra. Bolj kot študij na ljubljanski likovni akademiji jo povezujejo podobni neformalni interesi, zanimanje za manj konvencionalne načine likovnega udejstvovanja in vzporedna, ne le na en medij vezana umetnostna okolja. Osmerico kljub temu združuje dejstvo, da se v svoji praksi še najbolj zvesto poslužijo dvodimenzionalnih likovnih tehnik. V nekem trenutku se je znašla pod okriljem novejših ljubljanskih umetnostnih prostorov, kot sta Dobra Vaga in Ravnikar Gallery Space, umetnice in umetniki so se v nekaj variacijah skupaj predstavljali na razstavah v Izoli, ljubljanski Galeriji Škuc, Alkartazu in MGLC, v zadnjem obdobju pa so programsko začrtali tudi Hišo Kulture v Pivki.
Pred nami je torej pretežno slikarska razstava, iz katere se izvije kolektivna pobuda ob zanimanju zbranih umetnic in umetnikov za medij slikarstva, grafiko, risbo in aktivnosti na področju zinovske produkcije. Prebuja poglede na produkcijo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki združuje več področij sodobnega likovnega ustvarjanja ter skuša ustvariti komunikacijo med njihovimi vizualnimi zanimanji, iskati skupne točke srečevanja in razhajanja. Mestoma zadiši po alternativi, že znanem upiranju varni gradnji slike in klasični estetski nedvomljivosti, zdrsne v znakovno in barvno govorico, iskanje pomenov na več ravneh označevanja, tudi v humorni konceptualni pristop, igro med materialnostjo in iskanjem inovativnih grafičnih formul. Ob novejši slikarski produkciji večjih platen nastopajo manjše risbe, ki izrazijo hipnost umetniškega izraza, dnevniške poteze umetnikove osebnosti, narativnega vsakdana ali kritični oris sodobnega trenutka.
Leon Zuodar in Miha Perne tokrat ne delata v tandemu Beli sladoled. Prvi domiselno vpleta koncept jezika in pomena v slikarske in risarske forme. S surovo obravnavo figure ali zapisa v ospredje postavlja princip rebusa in grafita. Slika ali asemblaž postane hudomušna izjava. Drugi v sliki uporabi precizno izdelano, malodane pravljično figuraliko ali abstrakcijo, vizualna občutja zajema skozi premišljeno izbiro barv, postavitev in oblik. Vzporedno v risbi izraža osebne humorne komentarje, kjer prevladuje igrivost figure in barvnih elementov. Nez Pez, edina kiparka v skupini, občasna tetovatorka in raziskovalka različnih reprodukcijskih tehnik, na razstavi prav tako predstavlja svoja nedavna slikarska dela, v katerih, podobno kot pri kiparskih projektih, združuje principe digitalne in manualne obdelave materialov, vzetih iz svoje lastne ali masovno znane produkcije. Nevena Aleksovski formalno in vsebinsko nadaljuje na bistvo osredinjeno risbo, ki prehaja iz slike na steno ali obratno. V ospredju je gesta figure in menjava ozadja ter nosilca risbe. Ivana Bajec začrtano figuro ali kompozicijo gradi hkrati s kombiniranjem materialov na platnu (mešano tehniko, kolažem). Geste se spremenijo v obliko, ki jo večkrat začrta ali napolni barva. Simon Kocjančič pušča med abstrakcijo in figuraliko odprt prostor, pomene naseljuje primarnost oblik, podpirajo jih velike barvne površine. Kompozicijo slike gradi z asociacijo na oblike stvari, ki se izvijajo enoznačni trditvi in delujejo kot nedokončana slutnja podobe. Prav tako Zoran Pungerčar, ki je zelo aktiven v polju grafičnega oblikovanja, v slikah uporablja velike barvne ploskve, zajete v obrise velikih znakov, smiselno uravnotežene in pomensko odprte. Nina Čelhar ima formalno najbolj tiho in v varnejše zavetje pomenov ujeto sliko ter na svetle podtone in zelene kontraste omejeno barvno lestvico. Prav ta skrčena barvna shema, kljub slutnji motivov urbane krajine, slike postavlja na nivo abstraktnega.
Avtorice in avtorje na razstavi združuje tudi postavitev in sokuriranje manjših intimnejših del, preko katerega iščejo skupen jezik, odprt za presenečenja in morda manj običajne strategije umetniškega delovanja.
Večina sodelujočih se v Celju predstavlja prvič, pobuda je prišla ravno iz želje po predstavitvi zunaj prestolnice in zunaj začrtanih izborov ponavljajočih se skupinskih, predvsem bolj grafičnih, zinovskih in večmedijskih razstav. Kot kaže število in produktivnost mlajših slovenskih slikarjev, skrbno pripravljena trenutna razstava sodobnega slovenskega slikarstva Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji in kot ugotavlja že Tomislav Vignjevič leta 2016 ob razstavi Better Doggy Style Than no Style v Mestni galeriji, se zanimanje za slikarski medij vrača v razvejano polje slovenske sodobne umetnosti. Skozi samostojne predstavitve medija se nakazuje več smeri, ki jih kljub njegovi heterogenosti slikarstvo ubira zadnje desetletje. Na eni strani gre za podobe, ki motivno in tehnično temeljijo na zelo aktualnih vizualnih dražljajih popularne ter medijske kulture (fotografija, svetovni splet) in na učinkih informacijske tehnologije nasploh, na drugi strani gre še vedno za vizualno zapuščino poznega modernističnega slikarstva. Dela, ki niso v celoti zajeta na omenjenih razstavah, morda nehote predstavlja ravno osem umetnic in umetnikov na celjski predstavitvi. Ti manj narativno, a svobodno prepletajo elemente, ki se obračajo k risbi, abstrakciji, obravnavi barve, materialnemu raziskovanju slikarskega platna. Snovanje oblik vztraja na meji znane likovne zapuščine in sodobnih pomenskih vzgibov. Surova risba, podobe, ki s spominjajo na grafit, grafiko in grafično oblikovanje, ilustracija in obravnava slikovnega polja predstavljajo izziv povezati različne poetike na razstavi z najmanj osmimi velikimi slikarskimi deli, serijami manjših formatov in intervencijo in situ. Osem oziroma os’m vibrira skozi predstavitev, ki zarisuje najmanj osmi pogled na slovensko likovno ustvarjalnost danes.
Nevena Aleksovski (1984) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji umetnosti v Novem Sadu in magistrirala iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Deluje na področju risbe, slikarstva, ilustracije in umetniških zinov. Svoje delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoj umetniški zin je leta 2016 prejela glavno nagrado v sklopu mednarodnega poziva ZINE VITRINE dvatwozwei. Živi in dela v Ljubljani.
Ivana Bajec (1990) je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je zaključila tudi podiplomski študij slikarstva. Dejavna je na področjih risbe, grafične umetnosti in slikarstva. Sodelovala je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter v Romuniji. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Nina Čelhar (1990) je iz slikarstva diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je končala podiplomski študij. Svoje znanje je izpopolnjevala na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu v Nemčiji. Leta 2012 je prejela nagrado ALUO za izjemne študijske dosežke, leta 2015 pa posebno nagrado ESSL Collector’s Invitation. Sodelovala je na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, Grčiji, Italiji in na Finskem. Njena umetniška dela so vključena v pomembne javne in zasebne umetniške zbirke. Živi in dela v Ljubljani.
Neža Jurman (1985), ki deluje pod umetniškim imenom Nez Pez, je diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado in priznanje ALUO za posebne umetniške dosežke. Njen opus spremljajo ponavljajoči se motivi, ki se selijo skozi različne medije – skozi grafiko, risbo, sliko, avdio in video dela ter kiparstvo. Svoja dela je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji, Italiji, Nemčiji, BiH, Bolgariji in na Češkem. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Simon Kocjančič (1979) je študiral slikarstvo na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani. Ustvarja na področjih slikarstva, risbe, grafike, fotografije in umetniških fanzinov. Razstavljal je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini, med drugim v galeriji Alkatraz, Hiši kulture v Pivki, Galeriji P74, MGLC-ju in v galeriji Neurotitan v Berlinu. Živi in ustvarja v Truškah pri Kopru.
Miha Perne (1978) je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled in leta 2011 še založbo Beli sladoled books & zines. Za svoje delo sta prejela nagrado skupine OHO (2011). Kot samostojni umetnik Miha Perne ustvarja na področju slikarstva, grafike in risbe. Živi in dela v Ljubljani.
Zoran Pungerčar (1985) živi in dela v Ljubljani. Deluje na področju slike, ilustracije in grafičnega oblikovanja. Na Bienalu vidnih sporočil Slovenije je leta 2017 prejel nagrado za zunanjo podobo zbirke Prišleki, ki jo izdaja LUD Literatura. Od leta 2011 s svojo založbo Look Back and Laugh izdaja umetniške zine in knjige umetnika ter dejavno razstavlja v okviru samostojnih in skupnih razstav. Živi in dela v Ljubljani.
Leon Zuodar (1977) je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Miho Pernetom ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled in leta 2011 še založbo Beli sladoled books & zines. Za svoje delo sta prejela nagrado skupine OHO (2011). Ustvarja na področju slikarstva, risbe, grafike in fanzinov ter od leta 2014 vodi grafične in fanzinovskle dejavnosti v Hiši kulture v Pivki. Svoja dela je predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji, Švici, Nemčiji, ZDA, Palestini, BiH, na Švedskem in Hrvaškem. Živi in dela v Postojni in Pivki.
