PREMIERA 2018 – 4. trienale mladih umetnikov. Kulturno telo, prostor, umestitve
5. 10.—2. 12., Galerija sodobne umetnosti

Umetnice in umetniki: Urška Aplinc, Živa Božičnik Rebec, Maja Burja, Lea Culetto, Doroteja Dolinšek, Miha Godec, Jasmina Grudnik, Rok Horvat, Neža Knez, Tina Konec, Eva Lucija Kozak, Lene Lekše, Maruša Mazej, Danilo Milovanović, Saša Nemec, Tajda Novšak, Plateauresidue (Aljaž Celarc in Eva Pavlič Seifert), Lara Reichmann, Kaja Urh

Četrta trienalna razstava del mladih umetnikov, ki smo jih izbrali preko odprtega razpisa je prikaz nedavne, medijsko razvejane umetniške produkcije, raznolike v njeni vsebini in formi. Na ogled so projekti dvajsetih slovenskih umetnic in umetnikov, ki bodisi končujejo umetnostni študij bodisi tistih, ki so si že uspešno začeli utirati pot na profesionalne predstavitve sodobne umetnosti. Letošnji izbor je pripeljal do bolj ali manj odprtih tematskih točk, izražanj, politik in doživljanj, vezanih na telo in na prostor oziroma okolje.  V celoto smo skušali povezati tri vidike, ki sestavljajo izbrana umetniška dela. Prvi je upodabljanje in uporaba telesa kot motiva, umetniškega sredstva z več problemskimi plastmi. Drugi je doživljanje geografsko ali kako drugače določljivega prostora, ki med drugim posledično izpostavlja časovno dimenzijo. Tretji je pričakovan odnos med telesom, njegovim jezikom in zaobjetim fizičnim prostorom. Čeprav v delih ne gre vedno za neposredno performativno akcijo ali celo radikalne oblike uprizarjanja telesa, vseeno osvetli zanimanje za njegovo uporabo v različnih umetniških kontekstih.

Človeško telo je vsekakor tisto, ki sodeluje v konstrukciji družbene realnosti, če s tovrstnimi izrazi povzamemo sociološke komunikacijske modele. Med drugim tvori kulturni pomen oziroma samo postane estetski kulturni predmet.[1] Telo je torej prvo sredstvo, s katerim se skozi vso zgodovino umetnosti soočajo ustvarjalci in pri sodobnih umetnikih ni nič drugače. Ko vstopijo v polje raziskovanja razmerij med estetskim in družbenim, je lastno ali morda katero drugo telo takoj na dosegu. Nastopi kot motiv, samoupodabljajoči subjekt, umetniški material, referenca, reprezentacija ideje.

Slikarski nagovor k dojemanju ženske identitete humorno upodablja umetnica Eva Lucija Kozak, med realnostjo in fikcijo vpete podobe reflektirajo komplesno »žensko« počutje. Medtem ko slike Kaje Urh, kombinirane s projekcijo, sprožajo vizualni učinek asociativnega ujemanja podobe in našega pogleda na izbrane like iz popularne kulture. Lea Culetto v videu (Brez) na ironičen način problematizira pojavnost ženskega telesa v reklamah izdelkov za osebno nego. Maruša Mazej v fotografski seriji Nenaslovljeno s posegom v svoje telo opazuje značilnost sprva fizične preobrazbe, nato premene telesnega v medij in na koncu v vizualni material. Na strukturo človeške kože se  referira Tajda Novšak, ki naredi železno konstrukcijo, nekakšno sekundarno zaščito, s katero lahko manipuliramo, ograjen osebni prostor, ki ga prilagajamo telesu. Posnemanju »živih« materialov v seriji Towel se posveti tudi umetnica Živa Božičnik Rebec, v svojih objektih išče nove tehnološke možnosti, ki so blizu naravnim bio strukturam. Saša Nemec v video instalaciji Inside/Outside nasprotno išče digitalni duhovni prostor znotraj posnete in abstrahirane notranjosti fizičnega telesa.

Osnovne aktivnosti telesa, neločljivo povezane s časom in prostorom, umetniki premišljujejo tudi preko vsakdanjih dejanj. Spremljanje lastnega spanja umetnice Urške Aplinc je proces iskanja tistih vmesnosti (slepih točk), ki jih tudi umetnica sama med (ne)delom ne zazna in jih prevprašuje skupaj z gledalcem. Neža Knez išče zanko, ki nastopi z nepoznanimi, nejasnimi jezikovnimi strukturami. V že izvedenem in posnetem performansu branja znova preverja njegovo razsežnost (ne)razumevanja, (ne)zaznavanja v novem času in prostoru. Umetnica Jasmina Grudnik skozi pogovor išče povezave med svojim mentalnim stanjem in stanjem naključnih neznancev, »ulično anamnezo« nato zapiše v prostor. Danilo Milovanović obrne logiko bližnjice in se skozi urbane intervencije preusmeri k upočasnitvi gibanja in premisleka o našem tako fizičnem kot miselnem premikanju od začetne do končne točke. Maja Burja v projektu Začasni parametri lastnega dela vpelje parametre časa, ponavljanja in prostora ter pojem avtorstva, medtem ko skuša ohraniti (fizično) točko pogleda stvar.

Umetnica Lara Reichman ob svojem delu 16 m² zapiše: »Telo brez prostora ni telo. Telo, ki zaznava, prilagaja prostor zase. V danem prostoru vsak posameznik preko pozicioniranja (in zgolj obstoja) telesa ustvari lasten prostor, ki se iz univerzalnega skozi različna telesa transformira v domačega in vsakemu drugačnega. Istočasno pa prostor s svojimi karakteristikami ovije nas ter nam narekuje, kako bivati znotraj njegovih okvirov.« V videu lahko vidimo, kako se avtorica skozi performativno aktivnost naseli v sprva nezaseden prostor in se vanj celo fizično ovije.  Projekt Ex-topia dua Plateauresidue pojasnjuje spremembe naše naravne dediščine, kjer ustvarjalca poleg intervjujev izvedeta kostumografiran ritualni protokol, upoštevajoč značilnosti triglavske pokrajine. Didaktično in dokumentarno razsežnost doseže delo Searching for oo umetnika Mihe Godca, v katero virtualno vstopimo s pomočjo 3D tehnologije, ki kot podaljšek naših zaznavnih funkcij ustvarja območje kontemplacije. Umetnica Lene Lekše se v nasprotju s prejšnjima projektoma zateče k izmišljeni pokrajini, gori, okoli katere zgradi zgodbo, odsotnost telesa nadomesti prisotnost gledalca in njegovo vživetje v fiktivno pokrajino. Slikarski pogled na prostor skozi različne premisleke podajo Rok Horvat, ki teži k slikarski interpretaciji nedoločljivosti časa, lokacije in dogodka, Tina Konec nasprotno, v obrisih narave, ki se spreminjajo v abstraktne forme, opredeli čas (noč) in Doroteja Dolinšek, ki preko vizualiziranja vesoljskih teles razgrajuje objekte s pomočjo barve in kompozicije, določa nov, notranji pogled v sleherniku nedostopne objekte/pojave.

Ob interpretiranju umetniških del na razstavi, ki vsebujejo raznovrstne pristope, značilne za sodobno umetnost, predstavitev spodbuja še vlogo gledalca. Obiskovalec, od katerega umetnik v nekaterih delih celo pričakuje, da vstopi v delo, s svojim dojemanjem videnega soustvarja smisel projektu in procesu komunikacije med institucijo umetnosti in splošnim družbenim horizontom. Z več vlogami tako umetnik in gledalec na koncu znova potrjujeta trdno razmerje med telesom, kulturnimi predmeti, prostorom in družbenimi pomeni, neizčrpno umestitev vseh obravnavanih dimenzij v sodobne umetniške prakse.

Kustosinja: Maja Antončič

Ob razstavi je izšel katalog PREMIERA 2018, ki ga lahko kupite v Turistično-informacijskem centru Celje, Glavni trg 17.

Projekt podpira Mestna občina Celje.

 

[1] Tomaž Krpič, Telo, umetnost in družba, 2011

Preberi več

Spremljevalni dogodki

Zaprto

Galerija sodobne umetnosti / Trg celjskih knezov 8, 3000 Celje / torek – sobota 11.00 – 18.00 nedelja 14.00 – 18.00 ponedeljek in prazniki zaprto