Jusuf Hadžifejzović, eden najbolj priznanih bosansko-hercegovskih umetnikov in eden najbolj provokativnih umetnikov srednje generacije na prostoru Balkana, je na ogled postavil svoj novi umetniški opus, ki ga je ustvaril na rezidenčnem bivanju v Celju. Svojo prakso iskanja, zbiranja in prodajanja praznine je kontinuirano nadaljeval, širil ter s postavitvijo v nov prostor premišljeno razdelal.
Dejstvo, da je skoraj vsa dela ustvaril pri nas, jih pripeljal sem dokončat ali jih pomešal z izdelki, ki so ga nedavno spremljali na poti, ni naključje. Je del umetniškega koncepta, ki se staplja z avtorjevo življenjsko prakso. To sta opazovanje in fascinacija nad na videz enakimi pojavi, formalno zastavljenimi objekti z enako lupino, vendar drugačno možnostjo vsebine ter medsebojnih odnosov. Z asociacijo na postavantgardne vizualne, performativne in konceptualne prakse predstavitev kaže na nerazdružljiv način življenja in ustvarjanja.
Na razstavi vstopamo v prodajalno praznine in prodajalno praznin. Vsepovsod je tisti nič, ki napolnjuje bistvo same ideje, podobo podobe in hkrati vedno znova obujen diskurz sodobne umetnosti, ki nemalokrat postane njegova blagovna znamka: Kaj je tu pravzaprav umetniško delo? Je to zastavljena forma? Je to ideja, razstava v celoti, umetnik sam, njegov podpis ali posamezni skupek sorodnih elementov, ki tvorijo sporočilo?
Hadžifejzović se je z nekakšno beuysovsko zapuščino düsseldorfske šole podal na dolgo umetniško pot in hodi po tisti meji, ki umetnost premišljuje skozi novo življenje na videz mrtvih predmetov ali že znanih zgodovinskih konceptov. Vztrajno, skoraj z nerazumnim zanosom umetnik zbira bodisi umetniške predmete bodisi predmete iz vsakdanjega življenja, znotraj katerih išče nove vrednostne sisteme in jim podeljuje status umetniškega dela. Kot ready-made in asemblaž jih transformira v likovne in galerijske predstavitve, čemur umetnik pravi »depografija«[1]. Pojem v umetnikovem primeru pomeni pisanje s predmeti, osvobojenimi iz depoja, bodisi tujega bodisi svojega lastnega. Od množice predmetov različnih funkcij, vzetih iz različnih kontekstov življenja, je umetnik svoje zbiranje v dobrem desetletju skrčil na embalažo, ki jo je začel kopičiti, ko je prvič po vojni prišel iz Antwerpna v Sarajevo. Takrat je opazil, kako se spreminjajo potrošniški produkti, njihova oblika, njihova imena in njihova moč. Kako iz njih zeva praznina. Zbiranje stvari in embalaž nekega časa in okolja se je prevesilo v zbiranje potrošenih stvari, ki so nekoč služile umetniku. S postavitvijo v galerijo sicer izpostavi vsakdanje predmete s posredno referenco na ideje najbolj znanih del sodobne umetnosti 20. stoletja – od pločevink Piera Mazonija do Warholovih Campbellovih juh in slik tihožitij mrtve narave Giorgia Morandia, celo »artikle« konceptualne skupine OHO. Vendar z drugačnim namenom. Če gre pri skupini OHO za reistično povzdignjenje same »stvari« zunaj umetnikove privilegirane tendence, gre pri Hadžifejzoviću za umetnikovo osebno in intelektualno last, premislek o stvareh, ki so bile nekoč serijske, nato osebne, potem nične in nato znova napolnjene z umetniško formo in celo muzejsko dikcijo. »Depografsko« zloženi predmeti, likovna dela in umetniški objekti torej ustvarjajo muzej interpretiranih praznin. Embalaže so postavljene kot v trgovini, naprodaj so – po originalni ceni nekdanjega izdelka oziroma po ceni, ki jo določi umetnik. Na slikah iz kartona za pakiranje serij živilskih izdelkov so označeni in obarvani odtisi embalaže, ki so nastali ob prevozu od proizvajalca do potrošnika. Luknjice ponekod določajo ritem ročno barvanih pik, ki brezsramno spominjajo na slike Damiana Hirsta, le da se umetnikova kontemplacija slikanja zgodi na recikliranem materialu, v različnih ritmih in barvnih shemah se dela približujejo analitičnemu slikarstvu. Po enakem likovnem principu so med slikami obravnavani objekti, ki ohranjajo svojo prvotno obliko. Mavčni odlitki plastenk, škatel in tetrapakov so negativ, zamrznjene forme embalaže, arheološko dokumentiranje vsebine niča lupine, ki je bila obsojena na minljivost, sedaj pa je transformirana v muzejsko večnost.
Umetnikove serije nastopajo kot serije njegove nedavne osebne kronike na eni strani, na drugi spominjajo na zgodovinski pregled likovnih, konceptualnih in drugih vizualnih praks sodobne umetnosti. Dalje od Hadžifejzovićevih performativnih dražb s podpisano embalažo, je na celjski razstavi naprodaj umetnikova likovna »depo-bio-grafija«[2], ki po sistemu jezika gradi znanim »besedam« (predmetom ali pojavom) nove pomene in piše spomine osebne kontemplacije praznine.
Jusuf Hadžifejzović je bil rojen leta 1956 v Prijepolju v Jugoslaviji. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Beogradu pri profesorju Stojanu Čeliću in končal podiplomski študij na Kunstakademie Düsseldorf pri profesorju Klausu Rinkeju. Njegova umetniška praksa zajema slikarstvo, performans, instalacijo in »depografijo«. Razstavljal je na mnogih mednarodnih razstavah, od Berlina do Južne Koreje, štirikrat se je predstavljal na Beneškem bienalu. Hadžifejzović je leta 1984 ob pomoči R. Tadića in S. Bukvića zastavil Jugoslovanske dokumente, bienalno razstavo jugoslovanske sodobne umetnosti v Sarajevu (1987, 1989), zato je bil v osemdesetih letih eden od zaslužnejših za dvig in promocijo sarajevske umetniške skupnosti in nasploh jugoslovanske scene, tudi v mednarodnem prostoru. Živi in dela v Antwerpnu in Sarajevu, kjer vodi galerijo Charlama Depo.
Kustosinja razstave: Maja Antončič
Razstavo spremlja katalog (76 strani, oblikovanje Gaja Mežnarič Osole, prevod Arven Šakti Kralj Szomi, besedili Maja Antončič in Miklavž Komelj).
[1] Izraz si je izmislil filozof Ugo Vlaisavljević, ko je v osemdesetih letih spoznal delo Jusufa Hadžifejzovića. Glej tudi Jusuf Hadžifejzović: Depografija Evropa (retrospektivna izložba), Muzej savremene umjetnosti Republike Srpske, Banjaluka, 2011
[2] Ibid.
