Boris Beja, Vlasta Delimar, Mitja Ficko, Hupa Brajdič kolektiv, IvAnKe (Andreja Džakušič, Keiko Miyazaki, Iva Tratnik), Olja Grubić & Živa Petrič, Nina Koželj, Andrea Knezović, Vika Kirchenbauer, Sarah Maple, Iza Pavlina, Franc Purg, Pila Rusjan, Lada & Sašo Sedlaček, Iva Tratnik, Noemi Veberič Levovnik
Kustosinja: Irena Čerčnik
Intimnost in seksualnost sta že več desetletij nazaj prešla iz polja zasebnosti in tabuja, se liberalizirala in postala široko prisotna tema raznolikih razmišljanj in raziskav, tudi v umetnostnem prostoru. Med drugim so se v umetnosti obravnavala vprašanja spolnih vlog in patriarhalnih konstruktov, spolnih identitet, stereotipnih reprezentacij in spolnega izkoriščanja. Skozi umetnost so postale vidne najrazličnejše osebne izkušnje, želje in fantazije, povezane z užitkom. Razmišljalo se je o vpetosti sodobnega človeka v čas proizvodnje, o tem, ali ima sploh čas za spolni užitek, ter o hkratni hiperseksualizaciji družbe. O vprašanjih, povezanih s telesom in seksualnostjo, se je pogosto razmišljalo z angažiranim pristopom, ki je prispeval k družbenim preobrazbam, in neredko z izrazito radikalnostjo v izrazu – pomislimo samo na performanse feminističnih umetnic v šestdesetih in sedemdesetih letih ali na preplet pornografije in umetnosti v devetdesetih.
Festival Račka, ki ga začenja CSU in se usmerja na razmerje med umetnostjo in seksualnostjo, se z letošnjo izdajo, ki nosi naslov Produkcija želje in užitka, z razstavo in serijo performansov dotika najširšega spektra intimnosti, čustev in spolnosti. Šele kasneje se bo osredotočil na izbrane ožje tematike. Razlog za odločitev, da povabljenim umetnikom, ki večinoma sodelujejo z novimi projekti, tokrat nismo želeli sugerirati vprašanj, ki bi jih usmerjala v izbrano ožjo problematiko, je bil v želji, da s prvo edicijo odpremo edino in osrednje vprašanje: kakšne vsebine in problematike v zvezi s seksualnostjo se v polju umetnosti oblikujejo danes in na kakšen način jih umetniki dajejo v premislek. Na ta način želimo slediti današnjemu »govorjenju« o spolnosti, kot tudi videti, kakšen je današnji pristop do v preteklosti obravnavanih, še vedno aktualnih vprašanj.
Vsebine, ki prihajajo v ospredje s tokratno razstavo, umetniki podajajo preko osebne izkušnje ali preko raziskovanja dejstev, ki jih fascinirajo ali jih vidijo kot družbeni problem. Podajajo jih z različnimi pristopi – s humorjem, vnašanjem absurda ali groteske, z uporabo metaforike in simbolike ali sugestivne narativnosti, s poetiko ali z iskreno neposrednostjo, z zaključenostjo dela ali z gradnjo situacije, ki vključuje publiko. Tematizirajo poželenje, razkrajanje ljubezenskega odnosa in hrepenenje, kot Boris Beja s simboliko cvetja v fotografski instalaciji Bonbonniere. Žgečkljive užitke in bremena, kot Hupa Brajdič s performansom Na palubi – interaktivno razstavo, psihološko igro in eksperimentalno ladijsko zabavo v enem. Krčenje časa in prostora za užitek, kot Pila Rusjan v fotografski seriji s sopostavitvijo dveh situacij, ki govorita o občutjih in spremembah, ko postane skupnost dveh s prihodom otroka skupnost treh. Pozicije onstran meja spola in identitetnih predsodkov, kot Noemi Veberič Levovnik ali Vika Kirchenbauer. Cenzuro, kot Iva Tratnik z igro med vidnim in nevidnim ali Iza Pavlina s fascinacijo nad dejstvom, da je hobotnica v japonski kulturi, umetnosti in mitologiji prisotna kot ultimativni erotični simbol in v pornografiji zaradi prepovedi upodabljanja genitalij kot nadomestek erektivnega moškega organa. Sodobna družba je družba konceptov in konstrukcij, kar velja tudi za seksualnost. Zgodovina porasta »govorjenja« o seksualnosti sovpada z zgodovino razvoja kapitalizma in njegovega stalnega interesa, da se ves človekov razpoložljivi čas omeji od nekoristnih užitkov, da bi bil kar se da v celoti namenjen ustvarjanju dobička. Hkrati je kapitalizem iz seksualnosti naredil dobičkonosni artikel, ga opremil s ponudbo vrednot in konceptov ljubezni ter s kultom mladosti in zahtevo po lepem in mladem telesu. S tabujem staranja in seksualnosti se s performansom Uspešno staranje ukvarja Vlasta Delimar; v kontekst neoliberalnih konstrukcij, ustvarjanja stalne želje po sreči in zadovoljstvu ter nadzora, ki prodira v najbolj intimne sfere, postavlja svoje delo All of those constructs they made you call pleasure Andrea Knezović s “hvalnico nekoristnim dosežkom”. Z enim najbolj perečih družbenih problemov, razširjenim in najpogosteje prikritim, se v performativni delavnici Tiho, tiho …, ki tematizira pedofilijo in travmo in združuje osebno izkušnjo, hipnoterapijo, strokovno voden proces ter vključevanje publike, ukvarja Franc Purg. Z veliko mero humorja se avtoritete omejujočih pravil in norm ter togih pogledov na življenje loteva Nina Koželj; z obilico humorja se s simbolom moškosti, moške moči in »zavidanja penisa« ukvarja Sarah Maple, ki v fotografski seriji Cocks na svoje telo pozicionira falus v obliki najbolj vsakdanjih predmetov. Kolektiv IvAnKe (Andreja Džakušič, Keiko Miyazaki, Iva Tratnik) v performansu Otsukisama združuje strašljivo, čudno, ugodje in praznovanje, žensko telo, ženski organ in užitek, medtem ko Olja Grubić in Živa Petrič s participativnim performansom Digitalni kupleraj, prizoriščem uresničevanja želje in zapeljevanja, ustvarjata prostor, kjer se zabrisujejo meje med zasebnim in javnim. Mitja Ficko seksualnost s kompozicijo risb in slik, ki jo sestavljajo tako podobe z erotično vsebino kot tiste brez nje, umešča povsem v polje vsakdanjega. Polje vsakdanjega je realnost, izrazito prežeta s tehnologijo. Ta je med drugim oblikovala nove oblike zapeljevanja: o intimnih pogovorih, ohranjanju ljubezenskih stikov ob fizični ločenosti partnerjev govori ASAP (Poželenje na daljavo), projekt Lade in Saša Sedlačka, ki običajno digitalno komunikacijo, znano pod imenom sexting, zamenjata z absurdno situacijo pošiljanja SMS sporočil preko razglednic in običajne pošte.
Govorjenje o seksualnosti se s časom spreminja. Prihajajo nove vsebine, ki jih prinaša nov čas – njegove tehnologije in znanost ali njegovo nevidno, bolj ali manj zavezano k molku (kot denimo seksualnost starejših ali cerkveno prikrivanje nepredstavljivega števila spolnih zlorab otrok). Mnoge vsebine, ki so bile prisotne v preteklosti, ostajajo aktualne, a se spreminjajo predvsem načini njihovega podajanja. Na tokratni razstavi eksces in izzivalnost v veliki meri zamenjujeta humor, praznovanje, igrivost, neobremenjenost. Strategijo provokacije in zbujanja nelagodja, ki je značilna za feministični performans šestdesetih in sedemdesetih, ohranja predvsem delo Please Relax Now Vike Kirchenbauer, ki z izrazito čutnim zapeljevanjem vabi gledalca k sodelovanju in s tem k osmislitvi dela, da bi ga nazadnje premestila iz ugodne pozicije gledajočega v izrazito nelagodno pozicijo gledanega. (Irena Čerčnik)
PROGRAM FESTIVALA IN URNIK PERFORMANSOV
PETEK, 21. september
ob 19. uri: odprtje festivala in razstave Produkcija želje in užitka
Sodelujoči umetniki na razstavi: Boris Beja, Mitja Ficko, Nina Koželj, Andrea Knezović, Vika Kirchenbauer, Sarah Maple, Iza Pavlina, Pila Rusjan, Lada in Sašo Sedlaček, Iva Tratnik, Noemi Veberič Levovnik
od 20.00 performansi:
Vlasta Delimar: Uspešno staranje, 2018 (sodelujeta: Vlasta Delimar in Milan Božić)
Kot je zapisala umetnica, se sama trudi, da bi bilo njeno staranje pozitivno in lepo, z majhnim tveganjem, da zboli, s fizično funkcionalnostjo, aktivnim sodelovanjem v družbi, neodvisnostjo in sposobnostjo, da skrbi sama zase. Staranje vidi kot rast, dozorevanje in večanje potencialov in ne kot propadanje. Ali bo staranje dobro, je odvisno, kot nadaljuje, od nje same, za lastno staranje zato prevzema vso odgovornost. Poleg tega, da si je uredila zobe, popravila vid z dobrimi očali in dala vgraditi desni umetni kolk, skrbi tudi za to, da se njeno seksualno življenje uspešno nadaljuje. Performans je čutna demonstracija njegove uspešnosti, predstavitev sama izhaja iz njenega lastnega raziskovanja.
IvAnKe (Andreja Džakušič, Keiko Miyazaki, Iva Tratnik): Otsukisama, 2018
Performans Otsukisama je poklon najbolj specifičnemu organu na ženskem telesu, ekspresivna igra svetlobnih in zvočnih učinkov, telesnih premikov in obraznih grimas, manifestacija strašljivega, čudnega, ugodja in praznovanja. Je poklon genitalijam in njihovim izločkom, njihovi povezanosti s cikli in procesi, poklon ženskemu in telesnemu v različnih življenjskih obdobjih. Govori o tistem, kar se neredko smatra kot neprijetno in nečisto, celo nespodobno, v njem se prepletajo sluzi ali pomanjkanje sluzi, menstrualna kri, poželenje in naslada.
Olja Grubić in Živa Petrič, Digitalni KupleRaj, 2016
Digitalni KupleRaj je digitalizirana performativna instalacija seksualnega chatrooma, v katerem performerka svojo_ega gledalko_ca pelje skozi (pre)izkušnjo, v kateri prepleta prostor intimnega in polje javnega ter (prek vmesnika) preizprašuje vse vmes. Digitalni KupleRaj je uporabniška izkušnja prostora človekove intime, ki vključuje oboje hkrati, realnega in fikcijskega Drugega in različne performativne strategije, ki ta odnos generirajo in transformirajo. Gre za spoj digitalne komunikacije v performativno situacijo, ki bo ustvarjena v interakciji med željo uporabnika in njeno (ne)uresničitvijo; osebni podatki so cenjeno blago … Meje mojega vmesnika so meje mojega sveta … Kar boš kliknil, to boš dobil … Svoboda je vse okoli nas …
– OTVORITVENA ZABAVA
SOBOTA, 22. september
od 16.00: na ogled razstava Produkcija želje in užitka
od 19.00 performansi:
Franc Purg: Tiho, tiho …, 2018
Performativna delavnica na temo pedofilije in travme angažira gledalce, da postanejo soudeleženci v izmenjavi izkušnje. Skozi občutljivo voden proces, ki se prilagaja nepredvidenemu, udeleženci delavnice raziskujejo vprašanja spolne zlorabe, krivde, zasmehovanja in sramu, ki jih je predhodno določil umetnik, ter hkrati odpirajo nova vprašanja in vnašajo nove vsebine, ki se porajajo skozi delavnico. Projekt temelji na pozabljeni in potlačeni umetnikovi osebni izkušnji in na procesu hipnoterapije, ki je umetniku omogočil ponovno doživetje in pregled travmatičnega dogodka v otroštvu. Pri projektu sodeluje izkušena terapevtka dinamike skupine Beba Splichal.
Ker je število udeležencev delavnice zaradi narave izvajanja omejeno, vas vabimo, da si svojo udeležbo zagotovite s prijavo na info@csu.si
Noemi Veberič Levovnik: Fontana, 2017
Performans Fontana je čutni in igriv odgovor umetnice na številne tabuje, od dojenja v javnem prostoru do seksizma v vseh njegovih številnih oblikah. Proti vsem vrstam seksizma, s katerimi se srečujemo vsak dan in povsod, oblikuje ofenzivo – skozi svoje telo in nesramno igro, skozi razgaljenje lastne šibkosti, skozi poetično in sanjsko podobo, ki se ji je prikazala nekega dne in katere lepota jo je preplavila z nedoločnim hrepenenjem. S petdesetimi balonastimi prsmi hrani vse, ki si želijo nebrzdanega in otroško razposajenega. Ali njenega telesa. Ne postaja objekt in ohranja vso moč in kot pravi, sama odloča, ali bo vzela ali bo dala, ali bo ustvarila ali uničila. Hkrati boginja in mati v erotičnem plesu parodira reduciranje ženske na svetnico in grešnico. Ejakulira, squirta, laktira, pleše in predira …
Hupa Brajdič kolektiv: Na palubi, 2018
Na palubi je multimedijski performans, interaktivna razstava, psihološka igra, knjiga v pisanju in eksperimentalna ladijska zabava. Ladja se bo za hip usidrala v Galeriji Račka, preden se bo podala nazaj v brezčasje. Zapis iz dnevnika ene od ladijskih potnic, dame Sanjave: »Ne spominjam se, kdaj sem vstopila na to ladjo, vem pa, da sem takrat odplula v brezčasje. Za vedno. Od nekdaj. Na ladji je veliko potnikov in vsak je s seboj prinesel svojo prtljago. Žgečkljive užitke in težka bremena. Ta hip na palubi poleg mene, stlačen pod mizo v ladijskem baru, sedi g. Narobe in poskuša brati časopis. Gdč. Zatrta Senzualnost očitajoče zre v razgaljeno delovno opravo strežnice Domine, ki kavne skodelice meče čez ograjo, da jih namesto nje opere morje. Ladijska poročevalka Dobra vest kuka čez ramo Seksologu, ki je ravnokar odprl svojo zloglasno črno knjižico, mornar Hedonist pa se mirno sonči ob bazenu.«Festival sta omogočila: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje.
Posebna zahvala: SLG Celje
