Teresa Almeida, Uršula Berlot & Sunčana Kuljiš, Lea Culetto, Maša Jazbec, Kikimore, Januš Aleš Luznar, Agnes Momirski, Simona Semenič & Nada Žgank, Iza Pavlina, Tabita Rezaire, Maja Smrekar, Sandra Sterle
Performansi
25. 9. in 26. 9. 2020
Razstava
25. 9. – 31. 10. 2020
Lokacije
Galerija Račka, dvorišče Knežjega dvora, Celjski dom
Prijazno vabljeni na tretjo izdajo Festivala Račka! Odprtje razstave bo v petek, 25. septembra, med 19. in 21. uro v Galeriji Račka. Sledila bosta performansa na dvorišču Knežjega dvora. Sobotni program performansov bo potekal v Celjskem domu.
Tretja izdaja Festivala Račka prihaja v času, ko je bližina teles omejena, celo nadzorovana. Stik med posamezniki se vzpostavlja preko ekrana, merjenje telesnih in psihičnih zmogljivosti preko računalniških aplikacij. Na eni strani smo se na račun danih okoliščin zadnjega leta poglobili v zapiranje v lastno intimo, v nove strategije odkrivanja zmožnosti svojega fizičnega in miselnega delovanja, na drugi strani pa se vse bolj sproščeno prepuščamo sistemom, ki jih ponuja informacijsko-komunikacijska tehnologija. Pozicija telesa med človeško naravo in tehnologijo na razstavi in v performansih oplazi razmislek o odzvanjanju dveh polov. Biološke telesnosti in tehnološkega potenciala tako zunaj kot znotraj nje. Vmes se skozi večmedijske in interdisciplinarne pristope umetnic in umetnikov vrivajo vprašanja naravne in kulturne determiniranosti, ki predlagajo nove sisteme in politike telesa ter spreminjajo registre videnega v umetnosti. Torej daleč od stereotipnega filmskega razmišljanja o futuristični nadvladi tehnologije nad človekom in naravo reprezentira telo v kompleksnih sistemih, ki jih omogočata znanost in tehnologija. Na razstavi predstavljamo umetnice, ki zavzemajo do telesa radikalnejše pristope, razpirajo pogled na preplet umetniških potencialov s področij, kot so biotehnologija, mikrobiologija, androidna znanost, navidezna resničnost, telekomunikacijska in tekstilna tehnologija. Tokrat festival v središče postavi človeško telo, v glavnem žensko telo. Prodira v njegove biološke značilnosti, hkrati razkriva številne plasti njegovih tehnoloških in kulturoloških preoblek. Na razstavi se skozi večmedijskost in performativnost izriše aktivacija nekaterih nujnih družbeno-političnih razmislekov, ki odmevajo znotraj in zunaj polja sodobne umetnosti, medtem ko performansi z intenzivnimi zvočno-vizualnimi dražljaji želijo prodirati v gledalčevo oziroma gledalkino občutje telesa.
Na razstavi Festivala Račka umetnica in raziskovalka Maša Jazbec predstavlja polje androidne znanosti. S predstavitvijo projekta Interpersonal Interactions prikaže princip fizične in psihične zamenjave delov teles (rok in obraza) med osebami in androidnimi roboti. Skozi znanstveni postopek, ki je v eksperimentih omogočal realno čutenje androida, izstopa vprašanje, kaj esencialno pomeni biti človek, tudi na račun povzetka dognanja raziskave o prilagajanju človeških možganov zunanjim vplivom. Delo Mariska Avedon prikaže nekdaj globalno zelo priljubljeni virtualni svet Second Life, v katerem umetnica Sandra Sterle vzpostavi svoj avatar – drugo identiteto – in jo prepusti v upravljanje naključnim uporabnikom na spletu ter svojim družinskim članom. Trk umetničine identitete z zunanjimi dejavniki in z virtualnim Drugim v kontekstu razstave odpira razmislek o souporabi (digitalnega) telesa zunaj lastne volje. V videu Bodyfraction umetnice Uršule Berlot in oblikovalke Sunčane Kuljiš abstraktne forme digitalne simulacije mikroskopskih podob umetničinih snovnih telesnih delcev (koža, lasje, zobna sklenina), ustvarjajo kontemplativno imaginarno topografijo (makro, mikro ali nano dimenzij) v gibanju, podprto z intenzivno zvočno atmosfero. Umetnica in raziskovalka Teresa Almeida v The Bitness Project v.01 v raziskovanje anatomskega delovanja medeničnega dna vplete zmožnost sodobne mobilne aplikacije, ki odpira temo v širše družbeno polje. Umetnico namreč zanima izobraževalni proces in opolnomočenje žensk pri spoznavanju lastnega telesa. Prav tako je ženskim reproduktivnim organom posvečen video Sugarwalls Teardome Tabite Rezaire. Umetnica skozi formulacijo retro računalniške estetike, spiritualnih gest in simbolov ter nenavadno dokumentarno naracijo predstavi maternico v kontekstu zgodovinskih, bioloških in rasnih razmerij. Umetnica Maja Smrekar se v projektu Hibridna družina poglobi v radikalno preizpraševanje ideologije heteronormativne družbe. S kompleksno raziskavo odnosa človek – žival oziroma človek – pes v več fazah vzpostavlja vprašanje novih materinskih oziroma družinskih relacij. Razbijanje tabujev in feministično držo oblačenja v pisan svet ženskih delov telesa ter njegovih prikritih procesov v svoji umetniški praksi uporablja umetnica Lea Culetto. Projekt Deflowered by Lea, ki vključuje ročno tekstilno oblikovanje, združeno z digitalno podobo, poudarja tiste naravne telesne determinante, ki v družbi večkrat ostajajo pod obleko sramu, odklona ali celo zgražanja. Oblačenje telesa, odvisnega od nacionalno normiranih strategij v delu “janezove sanjarije” uporabita umetnici Simona Semenič in Nada Žgank. V seriji fotografij odzvanja humorna kritika parcialnega odnosa aktualne politične oblasti do slovenske kulture.
Z izborom letošnjih performansov se med drugim sprašujemo, kako se vzpostavlja in kako zveni telo, ko med telo performerja/performerke in gledalca/gledalke poseže stroj. Umetnica Iza Pavlina bo v prvič izvedenem performansu Tehnometrije na preizkušnjo postavila obiskovalca razstave in mu ponudila v upravljanje likovni pripomoček, ki je sicer namenjen spolnim užitkom, povezan preko aplikacije na mobilni napravi. Ustvarjalka Agnes Momirski v svojem delu siXren raziskuje različne metode skrivnih, starodavnih ritualov in ob tem uporablja zdravilno retoriko, medtem ko je estetika njene pojavnosti blizu znanstvenofantastični ikonografiji in glasbenim videospotom. Gledalci bodo vstopili v vmesni prostor med ritmom zemlje in estetiko eksperimentalne glasbe. Skupina ustvarjalk zvoka in analogne elektronike Kikimore bo skozi nastop z napravami DIY (napravami lastne izdelave) prav tako vzpostavila pronicljivo elektronsko zvočno pokrajino in jo združila z glasovi narave. Avdiovizualni performans Ictus Cordis Januša Aleša Luznarja bo preko kompleksne sinhronizacije dveh teles, senzoričnih in zvočnih naprav ustvarjal komunikacijo med bitjem dveh src, glasbenika in plesalca. Umetnica Simona Semenič se bo v svojem premiernem performansu Lepa kot slika kritično ukvarjala s hipokrizijo domoljubja in z vprašljivim odnosom oblasti do slovenske sodobne umetnosti. Tovrsten odmev lahko razumemo kot aktualen odziv na čas, ko niti nove tehnološke zmožnosti niti zavedanje vlog našega telesa včasih ne morejo preglasiti sedanjost, ki nevarno drsi nazaj v neko drugo, rigidno realnost.
Kustosinja: Maja Antončič
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje
