Intermedijska umetnica Sanela Jahić v Likovnem salonu predstavlja izbor zadnjih projektov, v katerih se loteva vprašanj proizvodnega dela v povezavi s tehnološkim napredkom, obravnava subjektiviteto delavca in menedžerja ter raziskuje oblike lastništva, ki nasprotujejo kapitalistični obliki delitve dela.
Njena umetniška praksa temelji na raziskovanju fenomenov, ki se dotikajo sprememb, povezanih s kapitalistično ureditvijo proizvodnje, predvsem z naraščajočo robotizacijo in učinki, ki jih ima ta na strukturo dela in na participacijo delavca. Preučuje poskuse optimizacije procesa dela, kot so na primer analize vedenjskih oblik in njihovih možnih adaptacij z namenom pospeševanja proizvodnje in večanja učinkovitosti. Pogosto takšni poskusi razumejo odnos človeka s strojem na način poistovetenja človeka s strojem. Umetnica je ta vidik še posebej poudarila v svojem delu Tempo Tempo (2014). Raziskovala je študije meritev hitrosti gibanja, ki jih je v drugi polovici 19. stoletja izvajal znanstvenik Franc Bunker Gilbreth, da bi spoznal najbolj učinkovite gibe, ki naj jih delavec izvaja za pospešitev proizvodnje.
V Likovnem salonu razstavlja nadaljevanje svojih raziskav. Značilno za njeno umetniško delovanje je ustvarjanje eksperimentov, povezovanje z drugimi disciplinami in sodelovanje z različnimi družbenimi skupinami. Na ogled je instalacija Deregulated vision (2013), sestavljena iz starih očal in kalejdoskopske leče, ki prikazuje obsesijo z multiplikacijo vrednosti kot prevladujoče zapovedi poznega kapitalizma. Da je sistem imun na kritiko in stremi k depolitizaciji vsega družbenega, nakazuje v delu Mehanizem za ustvarjanje napetosti (2013), kjer je v enotno tvorbo prepletla dve ključni knjigi, ki podajata kritično analizo politične ekonomije. Knjigi je s prenosom sile štirih delavcev, ki jo je merila v eksperimentu, zasnovanem posebej za projekt, vpela v objekt, ki deluje kot vlečna naprava.
V delu Pet rokovanj (2016) obravnava rokovanje kot temeljno gesto sklepanja poslov. K sodelovanju v poskusu je povabila različne menedžerje. Na roko jim je namestila senzorje in merila moč stiska ter krčenja mišic pri rokovanju. Na razstavi so predstavljeni grafični zapisi analize izmerjenih podatkov. Projekt govori o nevidnih, afektivnih vzgibih, ki vplivajo na gradnjo zaupanja, hkrati pa s subtilnimi načini vzpostavljajo razmerje moči.
Video Moje, tvoje, naše (2016) predstavlja prakse, ki mislijo lastništvo izven kapitalističnih okvirov delovanja. Delo govori o solastništvu in se usmerja na dva primera delavskih odkupov, Gorenjski glas iz Kranja in podjetje Domel iz Železnikov. Prikazani so intervjuji z zaposlenimi, ki predstavijo proces odkupa in izpostavijo prednosti solastništva ter vpliv na dojemanje podjetja.
Sanela Jahić (1980) je diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in magistrirala na Univerzi Bauhaus v Weimarju. Svoje delo je predstavila na več samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2016 je prejela Jakopičevo priznanje, 2014 nagrado Bienala – Pogled 7, leta 2011 nagrado Pixellpoint in bila leta 2014 nominirana za nagrado OHO. Živi in dela v Škofji Loki.
