Na pregledni razstavi Slovenski animirani film 2006-2017, ki jo je z dvema dnevoma projekcij v Mestnem kinu Metropol 13. in 14. aprila pospremila 2. Revija slovenskega animiranega filma, se predstavlja 22 avtoric in avtorjev, ki so v tem avtorsko in produkcijsko izjemno plodovitem obdobju s svojimi deli najbolj zaznamovali področje animiranega filma v našem prostoru.
Avtorice in avtorji: Špela Čadež, Boris Dolenc, Dušan Kastelic, Miha Knific, Anka Kočevar, Jaka Kramberger, Timon Leder, Urban Breznik, Jernej Lunder, Darko Masnec, Grega Mastnak, Katarina Nikolov, Rok Predin, Nejc Saje, Kolja Saksida, Brane Solce, Koni Steinbacher, Janez Marinšek, Igor Šinkovec, Iztok Šuc, Leon Vidmar, Jernej Žmitek
Na ogled so pripravljalne skice in risbe, zgodborisi, originalne lutke in deli scenografij za lutkovne in kolažne animirane filme, ter digitalni printi za računalniško animirane filme. Interaktivna zasnova postavitve ter občasne delavnice in vodstva z avtorji animiranih filmov bodo obiskovalcem omogočili, da skozi razstavo spoznajo tudi proces nastajanja animiranega filma in se poučijo o različnih tehnikah animacije.
Filmska animacija – z ekrana v galerijo!
Igor Prassel
Leta 2006 smo v organizaciji celjskega Centra sodobnih umetnosti predstavili desetletni razvoj slovenskega stripa in animiranega filma. Od takrat se je kvantiteta sodobne domače produkcije dvignila do take mere, da skupno predstavljanje obeh umetniških zvrsti ni več mogoče. In tudi prav je, da se vsaka predstavlja samostojno, saj sta strip in animirani film, čeprav sorodna medija, samosvoji področji, ki ju zaznamujejo specifične zakonitosti in notranja pravila.
Na zidovih, v prostoru in na zaslonih celjske Galerije sodobne umetnosti se s svojimi deli predstavlja kar 22 slovenskih avtorjev in avtoric. Žal je zaradi osebnih razlogov svoje sodelovanje na razstavi in na reviji odpovedal najbolj eksperimentalen slovenski avtor Mitja Manček. V galerijskem prostoru si lahko ogledate pripravljalne skice in risbe, zgodborise, izvirne lutke, izrezljanke in dele scenografij za lutkovne in animirane filme v tehniki kolažne animacije ter digitalno natisnjene sličice iz 2D in 3D računalniško animiranih filmov. Razstava omogoča vpogled v »zakulisje« procesa nastajanja animiranega filma, v sklopu razstave pa bodo potekale tudi delavnice animiranega filma.
Ob razstavi se je v celjskem kinu Metropol med 13. in 14. aprilom zgodila 2. Revija slovenskega animiranega filma, na kateri je bilo prikazanih več kot 60 domačih animiranih filmov, nastalih v obdobju od leta 2014 do 2017. Pred desetimi leti si take številke nikakor nismo mogli predstavljati. Nedvomno spodbudno za nadaljnji razvoj pa je dejstvo, da se ob kvantiteti dviguje predvsem kvaliteta, ki slovenski animirani film postavlja ob bok sodobni svetovni produkciji.
Slovenski animirani film, ki je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja deležen nekaterih institucionalnih razvojnih smernic, danes doživlja preporod. Produkcija iz leta v leto raste in poleg izvirnih in zanimivih vsebin za otroško občinstvo skoraj vsako leto mednarodne festivalske uspehe doživljajo tudi kratki animirani filmi za odraslo občinstvo. Zgodovina slovenskega animiranega filma je od samega začetka zgodovina, ki so jo v posameznih obdobjih pisali posamezni avtorji. Prepričan sem, da pionir slovenske animacije Saša Dobrila, ki je na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja postavil temelje (dobesedno, saj so pod njegovo taktirko pri Triglav filmu postavili tudi prvi improvizirani studio za animacijo) in z željo po animaciji temeljito »okužil« svoje mlade kolege, ne bi verjel svojim očem, ko bi videl raznovrstno in visoko kvalitetno aktualno domačo produkcijo. Avtorji in avtorice, ki ustvarjajo umetnost animiranega filma na začetku enaindvajsetega stoletja, pišejo eno najsvetlejših in najbolj edinstvenih zgodb v zgodovini slovenske kinematografije. Specifika v našem prostoru so raznolike produkcijske hiše – Finta, Bugbrain, Invida, Zvvviks, Ozor, Strup –, ki so jih ustanovili avtorice in avtorji sami. V zadnjih letih se animirani film posredno vedno bolj prebija tudi v študijske programe Univerz v Novi Gorici in Ljubljani, vedno večja je tudi ponudba delavnic animiranega filma za otroke in odrasle.
Nedvomno se domača produkcija ne bi zmogla profesionalizirati do te mere brez institucionalne podpore področju. Stalni javni razpisi Slovenskega filmskega centra in RTV Slovenija so ustvarili podlago za obstoj teh studiev in preprečili, da bi se večina talentiranih mladih upov selila v tujino, tako kot sta to naredila Darko Masnec in Rok Predin. Prvi je po uspešno dokončanem študiju animacije na zagrebški likovni akademiji tam tudi ostal in se zaposlil, drugi pa je uspeh doživel v Londonu, kjer se je dokazal in zaposlil pri enem najbolj dinamičnih studiev animiranega filma. K sreči se je po uspešnem zaključku študija v Nemčiji domov vrnila Špela Čadež in ustanovila svoj avtorski studio, v katerem deluje z majhno ekipo izvrstnih sodelavk in sodelavcev. Njen lutkovni animirani film Boles (2013) predstavlja mejnik tako po mednarodni odmevnosti kot tudi po višini financiranja s strani Slovenskega filmskega centra. Zadnji avtoričin film Nočna ptica (2016) ponazarja avtoričin prehod od lutkovne k novi tehniki animacije. Multiplan animacijska miza, na kateri sta Erič in Čoh snemala kadre prvega in še vedno edinega slovenskega celovečernega animiranega filma Socializacija bika? (1998), prav tako doživlja svoj preporod. Kot tehnološki višek se je miza iz prostorov nacionalne televizije preselila v novonastali studio Čadeževe, ta pa jo je prilagodila svojim potrebam za snemanje kolažne animacije in prepričan sem, da jo bo še dolgo uporabljala za svoje izvirne umetniške filme. Štafetno palico nadaljevanja tradicije lutkovne animacije za odrasle pa je od Špele Čadež prevzel Leon Vidmar, ki se je pri Bolesu kot asistent animacije še učil, to znanje pa je nato uspešno uporabil pri svojem prvencu Slovo (2016), s katerim je doživel tudi prve mednarodne festivalske uspehe.
Nič manj izvirni od filmov Špele Čadež niso filmi Dušana Kastelica. Ker Kastelic ustvarja 3D računalniško animacijo in ker svoje filme ustvarja popolnoma sam (razen sodelavcev pri zvoku in glasbi), produkcija njegovih filmov traja dlje kot pri tistih, narejenih v drugih tehnikah. Njegov zadnji film Celica (2017), ki je nastal skoraj deset let po animirani priredbi Mlakarjeve Čikorija an’ kafe (2008), ponovno na plano postavlja avtorjev tehnično samosvoj način, ki mu je tokrat dodal tudi družbenokritično vsebinsko noto.
V zadnjih letih vse bolj zastopano in raznotero postaja področje animiranih filmov za otroke. Kljub temu, da pri nas še vedno nimamo razvitega mehanizma za financiranje animiranih serij, sta se tako Kolja Saksida na področju lutkovne animacije kot tudi Grega Mastnak na področju 2D računalniško risane animacije uspešno spoprijela z razvojem in nizanjem epizod za seriji Koyaa in Princ Ki-Ki-Do ter tako dokazala, da nobena ovira ni previsoka, če delaš na projektu, ki ima globalni potencial. Animirane serije, kratke avtorske filme in tudi namenske animirane filme uspešno razvijajo in producirajo pri škofjeloški Invidi, ki je največji in najbolj raznolik studio za animirani film pri nas. Svoj avtorski prvenec Podlasica (2016) je pri njih izdelal tudi eden izmed najbolj talentiranih mladih avtorjev Timon Leder, ki poleg dela pri svojih projektih animira tudi za druge, izvaja delavnice animiranega filma in animirani film poučuje (tako kot Kolja Saksida) na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici.
Naj ta uvodnik končam s citatom iz ust prvega slovenskega superjunaka Martina Krpana (2017), ki je pod taktirko režiserja Nejca Sajeta doživel svojo 2D računalniško animirano priredbo 100 let po izidu prve izvirne slovenske slikanice (tekst Fran Levstik, ilustracija Hinko Smrekar): »Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhovščake in mater županjo. Zdravi ostanite!«
