Robert Hutinski skozi fotografijo misli in interpretira krize sodobnega časa. Da bi artikuliral in izostril lasten pogled na družbeno dogajanje, se pogosto obrača k arhivskim dokumentom, kjer išče vizualne podobe, ki pričajo o kontinuirani prisotnosti nasilja v družbi. Pri tem izpostavlja nasilje kot konstitutivni element sleherne politične tvorbe in raziskuje, kako se razne ideologije v svoji radikalnosti pojavljajo znotraj vsakdanjika, od religioznih zamejitev (Zapuščina, 2010-2016) do spornih znanstvenih poskusov (Strukture božanskih prehodov, 2013 – 2015) in vojnih zločinov (Dom – Otroška zgodba, 2013 – 2015). Bistveno zanj je, da ob raziskovanju arhivov odkriva pretresljive zgodbe usod ljudi, žrtev degradiranih ideologij (Za-bris, 2014 – 2015). Njihovi obrisi in portreti se pogosto pojavljajo v fotografijah, saj je aktualizacija kolektivnega spomina na pretekle travmatične dogodke avtorju ključna. Arhivski material spaja z lastnimi intervencijami in s postopkom plastenja podobe na podobo kaže na razumevanje fotografije kot prostora sočasnih srečanj.
Sočasje je tudi naslov serije, s katero se predstavlja v Likovnem salonu. Tokrat ni zaslediti figur, dokumentov, ki bi pričevali o razpokah časa, ampak o krizi kot o končnem stanju govori skozi pokrajino. Na razstavi vidimo posnetke pokrajin, katerim je težko določiti mesto nastanka, so bolj izseki opustošene krajine, namigi določenih razpoloženj ali občutkov časa. Znotraj fragmentiranih podob prevladuje zadušljiva tesnoba, ki se kot temna gmota razteza in razrašča med posamezne elemente. Ali pa nasprotno naseli formo prosevajoče beline in zaradi navidezne brezmejnosti poraja občutek nelagodja. Elementi na fotografijah so, glede na razsežno ozadje, komaj vidni, šele ob pozornem opazovanju izluščimo njihovo motiviko. Pogosto so to osamela, oddaljena in motna drevesa, včasih so tako približana, da so že rahlo abstrahirana. Vidimo bližnje transparentne posnetke cvetlic, njihova estetika spominja na rentgenske posnetke in v gledalcu poraja občutek odtujenosti. Odtujenost in slutena prisotnost grozljivosti prevladujeta v seriji Sočasje in gledalca, ki sprva pričakuje prizore čudovitih pokrajin, prestavita v cono nelagodja. Prostorska postavitev v Likovnem salonu z razmejitvijo prostora in poustvarjanjem dinamike teme in svetlobe gledalcu prikaže avtorjevo razmišljanje in občutenje brezizhodnega položaja, v katerega smo ujeti ter sočasnost razvoja prihodnosti, ki poteka mimo naših pogledov.
Robert Hutinski (1969) živi in dela v Celju. Svoje delo je predstavil na samostojnih (Mesto pod škornjem, Muzej novejše zgodovine Celje, 2015, Ecce Homo, Galerija AXx, 2015, Celjski portreti, Muzej novejše zgodovine Celje, 2009 …) in skupinskih razstavah (Umetnost je pomembna, toda umetnost ni dovolj, Center sodobnih umetnosti Celje, 2016, Brezčasna Ofelija, Mala galerija, Cankarjev dom, 2016, Neskončnost, Umetnost fotografije – Mednarodni bienale Arezzo, 2016 …). Njegovo delo je vključeno v številne specializirane revije (1000 Words Photography Magazine, GUP Magazine, Eyemazing …) in knjižne izdaje (Mono Vol.2, Gomma books, 2015, Atavism, Akina books, 2013…). Za svoje delo je prejel več nagrad. Zastopa ga galerija EYEMAZING Editions. Od leta 2013 vodi galerijo AQ v Celju.
