Libia Castro & Ólafur Ólafsson, Matej Čepin, Robert Hutinski, Staš Kleindeinst, Aino-Marjatta Mäki in Jaakko Karhunen, Ana Nedeljković in Nikola Majdak jr., Luiza Margan, Paula Muhr, Pleurad Xhafa, Adrian Paci, Ana Pečar in Oliver Ressler, Vahida Ramujkić (skupaj z: Aviv Kruglanski, Dejan Došljak), Zgodovinski arhiv Celje, Dalibor Bori Zupančič
Sram te bodi!
26. 11.—17. 1., Galerija sodobne umetnosti

Sram te bodi! je štiriletni interdisciplinarni projekt, ki sta ga idejno in programsko zasnovali kulturni instituciji  Zavod Celeia Celje – Center sodobnih umetnosti in Galerija Miroslav Kraljević, Zagreb. Projekt deluje kot umetniška in teoretična platforma, osredotočena na analizo afekta sramu. V okviru projekta se je poleg predavanj in predstavitev v obdobju 2013/2015 izvajal rezidenčni program. Povabljeni umetniki so v času rezidenčnega bivanja zasnovali dela, ki so na razstavi predstavljena prvič. V Celju smo gostili Anno Dašović, Paulo Muhr, Aino-Marjatto Mäki in Jaakka Karhunena ter Miloša Trakilovića.

Izhodiščna hipoteza projekta Sram te bodi! temelji na predpostavki, da je čutenje sramu simptom, ki razkriva različne pojavne oblike socialne neenakosti, saj je v svojem temelju družbeno pogojeni afekt. Pri snovanju razstave smo se usmerili v polje ekonomije in njene delitve dela, ker je ta bistvena proizvajalka družbenosti (skozi delo vstopamo v odnose in si oblikujemo raznovrstne družbene vezi). Zaskrbljujoče je, da se v sodobnem času uveljavlja singularna oblika ekonomije, ki temelji na množičnem izkoriščanju delovne sile, kaže pa se kot edina možna družbena realnost, ki se ji je potrebno prilagoditi. Teoretičarki Julia Graham in Katherine Gibson pišeta, da je prav naturalizacija ekonomije, ki se je v javnem prostoru do totalnosti uveljavila po padcu socializma, povzročila obrat iz razumevanja ekonomije kot področja transformacije, ali vsaj področja, ki se ga da skupnostno upravljati, v uveljavljanje le-te kot hegemone oblike vladanja.[1]Upravljanje družbe s stališča interesov ekonomije, novi produkcijski procesi in spremenjene oblike dela pomembno vplivajo na socialne relacije ter oblikujejo nove subjektivitete in raznovrstne družbene razrede. V okviru projekta nas je predvsem zanimalo, v kakšnih delovnih pogojih se znotraj stanja, kjer se neoliberalizem kaže kot temeljni diskurz, pojavlja afekt sramu in kakšne odnose razkriva. Pri tem smo upoštevali miselnost neoliberalne ideologije, ki širi zavest, da je ekonomski in družbeni uspeh odvisen od lastnih sposobnosti delovanja na trgu dela in da je posameznik sam odgovoren za svoj družbeni položaj.

Tomaž Flajs, gestalt psihoterapevt, poudarja, da v intimnosti sram posameznik boleče doživlja. Ta izkušnja je neločljivo povezana z zunanjim okoljem, kajti družba z zasramovanjem določenih identitet ali načinov bivanja vzpostavlja mehanizem kontrole in s tem omogoča reprodukcijo družbeno sprejemljivih norm.[2]Konformizem je torej ključen za vzdrževanje sramu, saj se ta afekt pojavi, ko se posameznik ali skupnost ne zmore ali se ne želi prilagoditi zapovedani realnosti.

Dela, predstavljena na razstavi, pokažejo z vzpostavljanjem raznolikih razmerij do pojma dela v sodobnosti, da se obstoječi ekonomski realnosti ni zmožna prilagoditi množica različnih identitet. Nezmožnost doseganja ekonomske neodvisnosti se pogosto doživlja kot osebno krivdo in sramoto. Tovrstno intimno doživljanje lastne neustreznosti ali neuspeha bistveno pripomore k ohranjanju sistema, usmerjenega v nenehno izkoriščanje razpoložljivih virov za ustvarjanje presežne vrednosti. Razstava skozi umetniška dela dekonstruira ideološko idejo o posameznikovi lastni krivdi glede družbenega položaja, ki ga zaseda v obstoječi strukturi delitve dela. Opozarja na sistemsko nasilje, ki posamezniku ne ponuja nikakršne ali zgolj minimalno socialno varnost, od njega pa zahteva vedno bolj nemogoče načine dela, s katerimi temeljno vpliva na zniževanje kvalitete življenja.

Dela izpostavljajo prekernost (Luiza Margan), ki po zadnjih socioloških raziskavah postaja najbolj razširjena sodobna oblika dela.[3]Opredeljuje jo trajajoče stanje negotovosti, udejanja se skozi mnogotere forme nerednih delovnih razmerij. Transnacionalno kapitalistično delovanje potrebuje globalni trg in države, ki so zaradi nacionalnih interesov v preteklosti skrbele za vsaj minimalno socialno zaščito delovne sile, to minimalno varnost ukinjajo in sodelujejo pri širjenju neoliberalnega diskurza.  Politični sistem odločanja se je popolnoma oddaljil od državljanov in poteka ločeno, neodvisno od potreb in volje skupnosti (Matej Čepin). Obravnavajo porast delovnih migracij (Adrian Paci) in izkoriščanje delovne sile globalnega juga povezujejo z zgodovinskimi pojavi državnega rasizma, ki se skozi nevidne mehanizme še danes uveljavlja (Robert Hutinski). Raziskujejo posledice privatizacij v ruralnih okoljih (Vahida Ramujkić, v sodelovanju z Avivom Kruglanskim in Dejanom Došljakom)in opozarjajo na širjenje tako imenovanega »working poor« razreda (Pleurad Xhafa), v katerem delavci znotraj plačane oblike dela ne zaslužijo dovolj za preživetje. Izpostavljajo odklonske prakse (poslovilno pismo, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje) in aktivistične pojave, ki nasprotujejo dobičkonosnemu načinu upravljanja družbe (Ana Pečar in Oliver Ressler). Razkrivajo kapitalistične strategije, s katerimi se poskuša vplivati na politične odločitve (Libia Castro in Ólafur Ólafsson) in dvomijo v demokracijo kot obliko vladavine (Ana Nedeljković in Nikola Majdak jr., Staš Kleindeinst). Sprašujejo se, kakšne subjektivitete proizvaja  kapitalizem (Aino-Marjatta Mäki in Jaakko Karhunen) in iščejo povezave med zahtevami ekonomije in porastom raznoraznih duševnih bolezni (Paula Muhr).
Ponujajo pa tudi drugačne načine mišljenja in bivanja, kot je pobuda izstopa iz sistema dela v življenje (Dalibor Bori Zupančič).

Kustosinja: Maja Hodošček

Projekt sta podprla Mestna občina Celje in Ministrstvo za kulturo republike Slovenije.

 


[1]J.K. Gibson – Graham, POSTCAPITALIST Politics, Univ Of Minnesota Press, 2006, str. 54

[2]Tomaž Flajs, Sram: Med intimo in družbo, predavanje, Likovni salon (2.4.2015)

[3]Vassilis S. Tsianos and Dimitris Papadopoulos : DIWY! Precarity in Embodied Capitalism, academia.edu, str. 2., 2014

 

Preberi več

Zaprto

Galerija sodobne umetnosti / Trg celjskih knezov 8, 3000 Celje / torek – petek 11.00 – 18.00 sobota 10.00-13.00 nedelja 14.00-18.00 24. in 31. december 11.00 – 13.00 ponedeljek in prazniki zaprto