Center sodobnih umetnosti Celje CSU

Nika Autor, Jure Cvitan, Artan Hajrullahu, Maja Hodošček, Robert Hutinski, Davor Konjikušić, Bojan Krivokapić & KURS, Bojan Mrđenović, Mark Požlep, Danilo Prnjat, Ivana Smiljanić, Igor Sovilj

Vloga umetnosti na prostoru nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije je v preteklih nekaj desetletjih doživela transformacijo, ki je potekala vzporedno s procesi tranzicije novonastalih držav iz socializma v kapitalizem. Država se vse bolj umika iz financiranja umetnosti, hkrati pa se negujejo in razvijajo podjetniški modeli, kot so kulturne industrije, komercialni razstavni prostori in manifestacije ipd., eden osrednjih ciljev lokalnih kulturnih politik pa postaja oblikovanje umetniškega trga po zgledu svetovnih tovrstnih središč. Umetniško delo je vse bolj poblagovljeno, družbena vloga, ki bi jo morala imeti umetnost, vse bolj izginja, hkrati pa se poudarjata entuziazem kot temeljna motivacija za delo in finančna samozadostnost, ki najpogosteje vodi v (samo)eksploatacijo in reprodukcijo obstoječega sistema brez kakršnega koli premika pri izboljševanju pogojev umetniške produkcije. Eden namenov te razstave je preizpraševanje vloge umetnosti v družbi, še zlasti v času velikih finančnih in političnih kriz, vojn, begunstva, ponovne patriarhalizacije in tradicionalizacije družbe, s posebnim poudarkom na lokalnih situacijah in transformaciji teh prostorov v zadnjih osemdesetih letih. Po drugi strani se skoraj nobeno umetniško delo na razstavi ne ukvarja eksplicitno z institucijo umetnosti in v tem smislu ne obstaja ena sama tema razstave, temveč so dela tematsko raznovrstna, povezuje pa jih preizpraševanje in ukvarjanje z vsakodnevno realnostjo na različnih ravneh. Pomembno je opozoriti, da ne gre za primerjavo med konceptoma umetnosti zaradi umetnosti (l’art pour l’art) ter družbeno angažirane umetnosti, kot tudi ni cilj argumentacija v korist ene ali druge izmed teh dveh opcij, saj lahko včasih visoko estetizirano delo močneje odraža določen družbeni problem, kot to morda uspejo izrazito angažirana dela in akcije – enako pa velja tudi v obratni smeri. Gre za to, da prostor razstave predstavlja javni prostor oz. prostor, kjer se srečujejo in soočajo ljudje, dela, ideje, čustva itd. Namen razstave je, da skozi odnose, ki se vzpostavljajo v procesu produkcije in razstavljanja, postane mediator “med partikularnostjo in univerzalnostjo, med javnim prostorom in aktivističnimi strategijami, med omrežji in skupnostmi”, kot sugerira Simon Sheikh, ko govori o neizbežnosti povezovanja, primerjav in posredovanja med prakso in teorijo, kajti “Umetnost je pomembna, nedvomno, a zgolj umetnost ni dovolj.”

1 Simon Sheikh, Representation, Contestation and Power: The Artist as Public Intellectual