Center sodobnih umetnosti Celje CSU

Bojan Mrđenović (1987) živi in dela v Zagrebu. Ukvarja se s fotografijo, zadnje čase tudi z videom. Medij fotografije uporablja za beleženje družbene stvarnosti v širšem lokalnem kontekstu. Delovanje v lokalnem okolju je zavestna odločitev avtorja, saj mu ta neposreden in raziskovalen odnos do mesta bivanja omogoča bolj poglobljeno razumevanje širših geopolitičnih tendenc ter njihov vpliv na družbene strukture. Predvsem ga zanimajo prostori socialnega značaja, ki s svojo pojavnostjo označujejo mesto prehoda ter proces tranzicije. Njegove fotografske serije sprožajo kolektivni spomin, vendar umetnik socialističnega obdobja ne obravnava skozi prizmo nostalgije. Zavzema pozicijo opazovalca in gledalca, opozarja na nenehno spremenljivost družbenih redov ter na njihovo neposredno vpletenost v izkušnjo bivanja posameznika in skupnosti.

Fotografska serija Jadranske razglednice (2013 – 2014) prikazuje propadle hotelske komplekse vzdolž Jadranske obale. Hoteli, v preteklosti namenjeni vsem družbenim razredom, so sedaj zapuščeni ali v procesu čakanja na tuje investitorje, ki jih bodo preobrazili v luksuzne in posamezniku težko dostopne oblike preživljanja prostega časa. Serija Budućnost (2011) izpostavlja robne hiše, včasih trgovinske objekte, danes zapuščene arhitekturne tvorbe prav tako v stanju nedoločene prihodnosti. Na fotografijah ideologijo skupnosti in enotnosti nadomeščata občutek praznine in stanje odtujenosti.

V Likovnem salonu bo prvič predstavil delo Uvožena puščava. Gre za večplasten projekt, v katerem avtor raziskuje fenomen propadanja lokalnih industrij. Zanimajo ga ekonomski, politični, družbeni in ekološki učinki ter posledice tega pojava na vsakdanje življenje. Mrđenović izpostavlja tendenco združevanja lokalnih in globalnih interesov, ki v večini primerov potekajo v asimetričnem razmerju s socialnimi interesi. To problematiko obravnava na primeru lokalne tovarne, proizvajalke gnojil, ki se trenutno nahaja v procesu privatizacije. V Likovnem salonu bo pokazan prvi del projekta, na katerem je izpostavljena ekološka dimenzija omenjene problematike. Na fotografijah vidimo nerazpoznavne krajine. Bližnji estetski posnetki nedoločenih površin delujejo skorajda reliefno in popolnoma abstraktno. So kot podobe nekih tujih prostorov, sestavljenih iz raznolikih tekstur, ki se plastijo, prekrivajo ali lomijo med seboj. Gre za posnetke odlagališča odpadnih produktov tovarne, ki se v njeni neposredni bližini kopičijo in tvorijo razsežne imaginarne pokrajine, v umetnikovem delu prevedene v poetične pejsaže.