Svojo življenjsko pot je po nenadni hudi bolezni sklenil celjski umetnik, slikar Konrad Topolovec. Odšel je Tupo, kot smo ga klicali prijatelji in znanci. Večino svojega življenja je preživel na Teharjah pri Celju, v podstrešnem stanovanju, skromnem, a do zadnjega kotička prežetem z ustvarjanjem in neizmerno ljubeznijo do slikarstva. Leta 2016, ko smo mu pripravljali pregledno razstavo, so bile slike prislonjene povsod. Nanje si naletel že v majhni veži, tik preden si se do nizkega in dolgega podstrešja, ki si ga je Konrad uredil v bivalni prostor, povzpel po strmih stopnicah. Komaj si jih zaobšel v tesnem prvem prostoru in nato srečeval po celotnem stanovanju, ki je bil pravzaprav en sam atelje. Ene so bile dokončane, druge so čakale na pravi navdih in pravo rešitev. Večina slik je bila iz obdobja po letu 2007, iz nepozabne serije Prepletanja, v kateri se ploskoviti figuralni prizori s poudarjenimi konturami mojstrsko prepletajo z linijami in črtami, s katerimi je členil površino in ustvarjal medprostore. Skupaj z njemu ljubo tehniko pronicanja barve iz zadnje strani platna, s katero je dosegel značilno zdaj žareče in dinamično, zdaj zamolklo in umirjeno utripanje barvnih nanosov in madežev, so prizori med najlepšimi stvaritvami povsem samosvojega, v notranjem utemeljenega sveta; metafore moči ali bližine, nežnega dotika. Konec novembra 2018 so bile vse slike obširne serije uničene v požaru, ki mu je vzel tudi stanovanje. Kot da bi te slike slutile skorajšnji Konradov odhod in same že prej odšle. Samo par jih hrani Železarski muzej Štore, ki mu je zapovrstjo pripravil dve razstavi (2012, 2014), nekaj jih je v zasebni lasti. Ohranjena je glavnina njegovih del, ki so nastala do leta 2008 in se nahajajo v zasebnih zbirkah, nekaj del iz njegovega zgodnejšega ustvarjanja hranimo tudi v stalni zbirki Centra sodobnih umetnosti. Na uničenih slikah je bila pogosto prisotna žareče rdeča barva. Ta se je pojavljala skorajda skozi vsa obdobja njegovega ustvarjanja. Kot linija se je pojavila že na njegovem diplomskem delu, bila prisotna na večini figuralnih slik iz osemdesetih – na nekaterih med njimi je, z dodatkom pigmenta, tudi povsem prevladala. Nikoli ni bila povsem odsotna na abstraktnih slikah iz obdobja 1993 do 2000, niti ne v nizu figuralnih iz let 2003 do 2006. Dokler ni ponovno svetlo rdeče, kot obris ali črta, tudi kot ploskev, zažarela v seriji Prepletanja (2007 – 2012). Tudi zato so platnice njegovega preglednega kataloga, ki smo ga izdali leta 2017, rdeče barve.
Konrad Topolovec se je rodil 12. 3. 1955 v Celju. Leta 1983 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Gustavu Gnamušu. Sredi osemdesetih je stopil v slovenski likovni prostor z barvno intenzivnimi figuralnimi slikami v maniri takratne nove podobe. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih je začel figuro vedno bolj umikati, pogosto je prvotno podobo razrezal in njene dele sestavil v novem redu. Podoba je postala fragmentarna, figura je skorajda izginila, berljiva je ostala le še v razmeščenih detajlih. Do konca devetdesetih prevladajo slike, v katerih je mimetičnost popolnoma odsotna. Ta se v velikem zamahu zopet vrne okrog leta 2003 in prevladuje do leta 2010. V figuralnih slikah iz let 2003 – 2006, ki se z dodajanjem zidnih barv zdijo ovite v tančico prosojnosti, iz površine platna vznikajo obrazi in telesa, ki kot da prihajajo iz nekega paralelnega, sanjskega sveta nezavednih miselnih procesov. Temu svetlemu obdobju, v katerem sta pogosta vedrina in radost, sledi umetnikov nedvomno najbolj izrazit ciklus Prepletanja (2007 – 2012). Serija, v kateri prevladujejo temnejši, zemeljski toni z barvitimi poudarki, je pričevanje skrivnostnosti in dinamike človekove psihe, fascinantno popotovanje po poudarjeni figuraliki in Konradovi neusahljivi imaginaciji. V zadnjem ustvarjalnem obdobju (2010 – 2019) se je ponovno vrnil k nemimetični likovni govorici. K natančno določenemu prepletu abstraktnih oblik, ki s skorajda matematično eksaktnim premislekom vsakega detajla tvorijo labirinte prostorskih odnosov.
Po požaru je pridobil atelje v mestu in s svojim delom nadaljeval. Načrti za mnoga prihodnja dela so bili zagotovo veliki. Zadnjo razstavo je imel lani novembra v galeriji Kvartirna hiša v Celju.
