Vesna Bukovec, Jure Cvitan, Tomaž Črnej, Gašper Kunšič, Tomaž Tomažin, Nika Oblak in Primož Novak, Iza Pavlina, Mark Požlep, Adrijan Praznik, Arjan Pregl, Oliver Pilić, Andrej Škufca, Manja Vadla, revija Mladina
“I’ll always be there. Always. It’s not the powers. Not the cape. It’s about standing up for justice. For truth. As long as people like you are out there, I’ll be there. Always.” – Superman (Action Comics, #840)
Dobrih šestdeset let je tega, odkar so bleščeče podobe reklamnih oglasov, zvezdniških idolov in filma prvič stopile v polje umetnosti. Kako spretno reference medijskih vsebin in podobnih kulturološko zanimivih pojavov vsakdanje sodobnosti še danes povzemajo umetniki, skušamo pokazati tudi na tej razstavi. Vendar za razliko od predstavitev »pop arta«, ki bi se predvsem z zgodovinsko konotacijo ali asociacijo formalno in vsebinsko nanašal na to specifično smer umetnosti, v ospredju vseh razstavljenih projektov stoji lik kot nosilec popularizacije kulturnih vsebin in množične potrošnje. Poudarek je na uporabi znanega jezika množičnih medijev, ki ob podpori izbranega lika v umetniškem delu podaja najrazličnejše semantične izzive. Lik je v tem primeru igralec, ki je v svojem prvotnem obstoju zabrisoval meje med realnostjo in fikcijo, sedaj pa v kontekstu sodobne umetnosti gradi še dodatna sporočila, vzpostavlja polje razmisleka ali kritike. Trinajst umetnikov črpa iz obsežnega slovarja medijskih podob, spletnih socialnih omrežij, iz naracije filma in reklam ter marketinškega aparata. Govorijo o »junakih« sodobne družbe, ki polnijo naše vsakdanje območje vidnega in zaznavnega. Pridružuje se jim še izbor naslovnic revije Mladina, katerih avtorji poleg nekaterih ostalih umetnikov na razstavi »junake« satirično spreminjajo v »antijunake«, le mestoma tudi obratno.
Prehod od idolov preteklosti – »idolov produkcije« k idolom iz revij – »idolom potrošnje« se je po raziskavi biografij sociologa Lea Lowenthala v Ameriki zgodil že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja.[1] Klasičnega heroja, ki izpolnjuje svoje družbene vloge, izrine »osebnost, ki je ne določa več to, kar počne, temveč spretnost samoprezentacije, samokonstrukcije in veščina simulacije tega, kar naj bi ta osebnost bila«. Prav medijska reprezentacija torej simbolno kaže na dojemanje avtoritete in legitimnosti nekoga ali nečesa. Popkultura je zato vedno tudi prostor političnega in ideološkega konflikta.[2]
Umetniki z uporabo elementov ali tehnik pop kulture vidno naredijo še bolj vidno, vstopajo v polje strategij širše in ožje politike. Oblikovalci in fotografi naslovnic revije Mladina (2016, 2017) se recimo poigravajo z združevanjem in pomenskimi zankami aktualnih političnih in drugih pojav. Grafična serija Oliverja Pilića Fiktivni portreti (2016) prav tako združuje dve zloglasni politični podobi, le da končni učinek doseže s kompleksnejšim tehničnim in vsebinskim pristopom. V pop art maniri več tehnik in pomenov vsebuje tudi edino samostojno razstavljeno slikarsko delo Tomorrowland (2013) Adrijana Praznika. Uporabo žive slike in filmskega jezika na razstavi začne video 236743 (2015), delo umetnika Andreja Škufce. Ukvarja se s posledico in učinkom branja medijskih podob. Umetnik izzove stisko pasivnega potrošnika TV programov in spletnih kanalov z intenzivnimi, vsebinsko raznolikimi narativi. Tako kot Škufca na razstavi večina umetnikov postavlja sebe za osrednjega protagonista zgodbe. Tomaž Tomažin na primer prav s tem vzdržuje dodatno napetost dogajanja bodisi v videu Who’s there? It’s me. (2008) bodisi v foto panorami Attempt to Levitate (2010). V fiktivnem dokumentarnem filmu Going South (2009) Nika Oblak in Primož Novak stereotipno uprizorita resnično zgodbo iz Guinessove knjige rekordov. Dokumentarec predstavlja tudi umetnik Arjan Pregl, ki v svojem filmu Slikarstvo prihodnosti (2007) pozornost preusmeri na androida Dato iz serije Zvezdne steze. Avtor kot raziskovalec lika in povezovalec zgodbe poskuša razdelati androidovo težnjo po človeškosti in umetniškem udejstvovanju. Zvezdniški status v svoji instalaciji Čas je za revolucijo, 2. del: Alpen von Blond (2010) dodobra izriše umetnica Manja Vadla. Podoba pevke v stilu koncertnega »merchandise« preplavi prostor. Namesto nebogljene žrtve slave umetnica lik izgradi v emancipirano predstavnico objekta želje, hkrati v aktivistko proti tipičnim družbenim anomalijam. Abstraktno željo po življenjskem uspehu in sreči skozi parodijo na sugestivnost misli popularnega new age načina življenja poudarja Vesna Bukovec v svoji video seriji Beli performansi / Pozitivne afirmacije (2010). Željo gledalca in uporabnika spolnih fetišev na spletu v svojem najnovejšem intermedijskem projektu Rule 34 (2017) raziskuje Iza Pavlina. Področja reprezentacije likov iz reklam se loti fotograf Tomaž Črnej. V osrednjo oglaševalsko shemo pravega kolesarskega kataloga (2014) postavi fotografije prijateljev s čudaškim scenarijem, ki je pravzaprav trik za pritegnitev pozornosti kupca. Gašper Kunšič pojav prenasičenosti podob in puhlih sloganov potrošništva komentira z likom palčka, ki ga uprizarja on sam, izgubljenega v nasičeni grafični pokrajini (Lost in the Woods, 2014). Z vprašanjem identitete superherojev razstavo končujeta projekt Zadnja večerja superherojev (2006) Marka Požlepa in projekt It’s hard to be a Superman (2012-) Jureta Cvitana. V prvem umetnik sede na mesto Jude v kostumu lastnega izmišljenega heroja, ki edini med superjunaki za omizjem nima nadnaravnih moči. V drugem umetnik s kostumom Supermana prevzame odgovornost dobesedno, s tem tudi novo družbeno vlogo, da pomaga neznanim ljudem v realnih okoliščinah.
Zgodba torej teče o njih in o nas. Skozi ekrane, ki nadomeščajo okvirje slik, in potovanje v svet medijskih karakterjev ter potvorjenih obrazov družbe umetniki bodisi komentirajo bodisi izkoristijo pojave, ki so sestavni del kompleksnega krogotoka popularne kulture. Umetniške predstavitve podajajo komentar prav tam, kjer nas učinki popularizacije ne puščajo ravnodušne, vendar vsebujejo podobne, če ne celo enake predstavitvene pristope. Z dobršno mero ironije in humorja v reprezentaciji njihovih junakov umetniki ustvarjajo polje kritike, vzpostavljajo del diskurza o sodobni družbi, ki prodaja svojo dušo kljub jasnemu uvidu v zagate kapitalizma in izčrpavanju socialnih vrednot. Ponovno uprizarjajo vseprisotnost kupljivih fiktivnih podob, ki so vedno tu. Da razkrijejo nas same.
Kustosinja: Maja Antončič
[1]L.Lowenthal, Triumf množičnih idolov, 1944, v: Medijska kultura: kako brati medijske tekste, Študentska založba, Ljubljana, 2004
[2]B. Luthar, Proizvodnja slave, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2008
