Misliti o času v sodobnosti, kjer nam časa nenehno zmanjkuje in smo v konstantnem stanju hitenja in nenehnih dražljajev, premišljevati naravo in izkušnjo časa, njegovo krhkost, nepovratnost trenutka in dogodka v času, se zavedati minevanja časa … misliti o času v družbi, ki jo obvladujejo stalno širjenje delovnega časa v zasebni čas, doživljanje stresnih časovnih pritiskov in nenehen občutek, da je nujno stalno in hitro delovanje, sicer se bomo znašli na robu družbe … misliti o času, tej temeljni človekovi bivanjski kategoriji, v družbi, ki neguje in jo obvladuje prepričanje, da je čas, ki ni učinkovit in produktiven in predvsem ni vir ustvarjanja profita, izgubljeni čas … Posamezniki čas dojemamo različno, o njem mogoče niti ne razmišljamo, na eni strani nam je samoumeven, na drugi pa se skorajda zdi, kot da je razmišljanje o času v času sodobne realnosti pravzaprav v nasprotju z njenimi temeljnimi vrednotami.
Iz takšnega konteksta izhaja razstava, ki govori o času kot takem ter predvsem ponuja občutenje časa. Ne kronološkega, merjenega, temveč globljega, ki je v nenehnem gibanju in prepletanju. Preteklost nikoli zares ne odide in prihodnost je v naših mislih tukaj že zdaj. Z govorjenjem o ciklih, ponavljanju, minevanju, vračanju, upočasnjevanju, trajanju, nenehnem krogu življenja in smrti ima razstava interes gledalcu ponuditi izkušnjo časa, ki se odmika od njegove običajne percepcije v vsakdanjem življenju. Osredotoča se na umetniška dela, v katerih se zlasti s strategijama repeticije in upočasnitve čas zaustavlja, ponavlja, razteza in poglablja, tako da postane skorajda dotakljiva materija, nasprotje linearnemu času in popolno nasprotje pospešenemu, ki ga je ustvarila zahodna družba. Osredotoča se na dela, ob katerih lahko gledalec v čas skorajda vstopi, ga tako rekoč vidi in občuti, na dela, ki s svojo strukturo ter s posebno subtilno, poetično in čustveno atmosfero zavedanje časa potencirajo.
Nasprotje sodobnim idejam o delu in času je počasno ročno delo, transformacija excelove tabele različnih finančnih transakcij v tkan šal; materializacija časa je vsaka risba, rezultat točno ene ure neprekinjenega repetitivnega risanja, risba in čas hkrati; o iztrošenosti govori material, transformiran v umetniško delo, na računskem papirju do popolne izrabe porabljen svinčnik – Računovodstvo, Osem ur dela in Jolly Neonorange so dela Anje Jelovšek, ki spodbujajo k razmisleku o sodobnih konceptih dela ter trendu k intenzifikaciji dela, ko se dela vedno več in vedno hitreje. V delih, ki uporabljajo obliko repeticije, pri kateri gre vedno znova za ponavljanje nekega dejanja ali dogodka, je v ponovitvah, ki niso običajne v smislu reproduciranja originala, vedno prisotna razlika. V teh razlikah se izpisujeta nov ali dodaten pomen. Minevanje časa v delu Me and My Mother Ragnarja Kjartanssona (na razstavi so na ogled vsa štiri doslej posneta video dela), v katerem edina protagonista vsakih pet let ponovita enak čustven, nenavaden in presenetljiv performans, enako situacijo v istem prostoru, a sta vsakič pet let starejša kot v prejšnji ponovitvi. Raztezanje časa s ponavljanjem točno določenega trenutka v času v delu Before the First Light Davorja Sanvincentija, ki vsakič z enim samim polaroidnim posnetkom hkrati poudari neponovljivost trenutka, ko vedno znova, kjerkoli se nahaja, posname krajino, prežeto s posebno svetlobo in tihostjo, v času tik preden se začne nov dan. Ali njegovo zaustavljanje v projektu Te rože ne bodo nikoli ovenele Ane Straže, ki s ponavljanjem enakega dejanja, fotografiranjem podarjenih šopkov rož tik preden dokončno ovenijo, minljivost življenja vedno znova odloži.
Misel, da je človek verjetno edini, ki ve, da bo moral umreti, je citat, ki se pojavi v delu Patricka Bernatcheza Lost in Time, 46-minutnem filmu o izgubljenosti v času in prostoru ter o nenehnem krogotoku življenja in smrti. Gost, upočasnjen in neopredeljiv čas, vseobsegajoč in otipljiv, gledalca v delu, polnem vizualnih repeticij, popolnoma zaobjame. Z vsako izmed množice na tla položenih belih blazin v veliki fotografiji site-specific instalacije Brez naslova (Vzglavniki) Mateja Andraža Vogrinčiča, ki v svojih postavitvah vedno uporabi vsakdanje predmete in izhaja iz družbenega in kulturnega konteksta konkretnega prostora (instalacija je bila intervencija v mestu Saitama v bližini Tokia, ki se ga drži oznaka, da je predvsem mesto za spanje), se zgodita zastoj in umirjanje, čas je ustavljen, vabi k počitku in sanjanju. Frustrirajoč občutek, ker neizbežnega uničenja in konca ni mogoče preprečiti, ga kakorkoli spremeniti, zajame gledalca v instalaciji Stanje povratka_situacija 2 Mete Grgurevič, subtilni govorici o krhkosti dolgotrajnega procesa, o minljivosti in smrti. V njej počasi izginja 30 kvadratnih metrov mehke in mogočne pletene tkanine, ki jo mehanizem počasi, a vztrajno in nezadržno para. Čas je pravzaprav obstajanje, ko nastopi smrt, se dokončno zaustavi in premesti kvečjemu v spominjanje drugega. V delu Memory Preservation Tomo Stanič s ponavljajočimi enakimi formami, v katerih je zajeta in ohranjena le svetloba goreče sveče na nerazvitem negativu (vsak posnetek je bil narejen na enem izmed ljubljanskih pokopališč na dan mrtvih), položenem med črno pobarvani stekleni plošči, da ga ne bi uničila svetloba, zapisuje nevidno in preteklost, odhod, tišino in spomin.
Čas je v zgodovini eden najbolj raziskanih, a hkrati najbolj izmuzljivih in odprtih, večplastnih pojmov, pojmovanj in doživljanj časa pa toliko, kot je tistih, ki o času mislijo oziroma ga zaznavajo. Z drobno figuro umetnika, ki v tišini in v skrajnem mrazu Severnega pola vztraja polnih 24 ur, skorajda v mirovanju, v počasnem vrtenju v smeri urnega kazalca, medtem ko se zemlja vrti v nasprotni smeri, se začuti občutje nečesa, kar je večje od življenja in ni zavezano času. V delu Guida van der Werva Nummer negen, the day I didn’t turn with the world je z intenzivno, sublimno atmosfero v hipnotično brezčasnost preobrnjen dan, ko se umetnik dobesedno ni vrtel skupaj s svetom.
Kustosinja razstave: Irena Čerčnik
Besedilo: Irena Čerčnik
Razstavo je omogočila: Mestna občina Celje
