JAKA BABNIK
Why So Serious?
7. 6.—3. 9., Likovni salon

Četudi je ustvarjena zavestno in načrtno, kot posledica študijskih popotovanj, pričujoča serija ni klasična fotografska topografija. Predmet raziskovanja je vse preveč nedoločen in izmuzljiv. Ciklus Why So Serious? Jake Babnika namreč predstavlja naslednjo stopnjo njegovega preučevanja različnih namembnosti bivanjskega prostora. Osrednji predmet raziskave so začasne ali stalne (povečini arhitekturne) strukture, ki so nekje na poti izgubile svojo izvorno namembnost ali pa je nikoli niti niso imele, zato obveljajo za paradokse, tujke v okolju in osamelce. So alternativa pogosti aspiraciji po strogo smiselno organiziranem zunanjem okolju. Fotograf se je osredotočil na lastno neposredno okolico, širši prostor v katerem živi in ga zatorej tudi dobro pozna.
V sami idejni zasnovi pa se je naslonil na delo japonskega umetnika Akasegawa Genpei, ki je v 70. letih razvil idejo o hiper-umetnosti. Ta izvorno ni ustvarjena z intenco ustvarjanja umetnine, ampak zaradi pomanjkanja praktične namembnosti to preprosto postane. Ideja izhaja iz razvpite situacije, ko je Baseball klub Yomiuri Giants iz Tokia z rekordnim transferjem v svoje vrste privabil ameriškega zvezdnika Garyja Thomassona, a je ta zaradi poškodbe obsedel na klopi za rezerviste. Genpei je gesto razumel kot metaforo zgrešene investicije in neizkoriščenega resursa, kar je nato prenesel na raziskovanje urbanih struktur, ki nimajo praktične funkcije, zato jih je moč razumeti izključno kot umetnost oziroma kot Hiper-umetnost Thomasson. Tovrstnimi tujkom v okolju se je čudil in bil nad njimi malone šokiran, kar je deloma moč pripisati specifičnemu kulturnemu kodu. Neracionalne in nefunkcionalne objekte je namreč dojemal skoraj monetarno.
In prav lokalna tradicija in kulturni kod sta ključna za razumevanje tovrstnih pojavov. V okolju Balkana, ki velja za sivo cono med Evropo in Azijo, za most med „civiliziranim“ in „neciviliziranim“ svetom, so takšni prostorski paradoksi dokaj običajni, zato zbujajo manj pozornosti. Na eni strani so posledica dramatičnih družbenih in ekonomskih sprememb, ki so te prostore doletele po letu 1991, na drugi strani so globoko zakoreninjeni v tradiciji teh krajev, ki so bili dokaj pozno in nesorazmerno industrializirani in urbanizirani. Babnik zato ideje o hiper-umetnosti ni povzel dobesedno, ampak le kot izhodišče za raziskavo organizacije prostora v svoji neposredni okolici. Iskal in beležil je strukture, ki po njegovem mnenju odražajo paradoks v odnosu do svoje pričakovane namembnosti in do svoje okolice. Urejanje prostora je pač odsev situacije in razpoloženja v družbi, zato njegove podobe predstavljajo mnogo več kot le ironično opazko o pomanjkanju doslednosti in racionalnosti. Čeprav gledalcu ne posreduje informacij in komentarjev in ponudi le podobe vsakdanjih prostorskih situacij, je skušal vzpostaviti vizualno tipologijo.
To so strukture, ki odražajo veliko ambicijo, ki iz različnih razlogov ni bila izvedena; objekti, ki so posledica spremembe namembnosti in odražajo sled nečesa, kar ni več tu; konstrukcije, ki nakazujejo slabo načrtovanje; strukture, katerih funkcija je izključno dekorativna; situacije, ko so objekti umeščeni v prostor, kamor po videzu in namembnosti ne sodijo. Babnik jih je dokumentiral brez vnaprejšnjih načrtov in okvirov, na podlagi lastne vizualne senzacije.
Danes se takšni pojavi javnosti često zdijo neizmerno smešni, neumni in obsojanja vredni. V slovenskem in širšem balkanskem prostoru, ki je poln tovrstnih nelogičnih struktur in arhitektur, pa je tudi njihovo obsojanje in zasmehovanje absurdno. Ravno Slovenija je v tem pogledu izjemen vzorčni primer za raziskovanje, saj pripada Vzhodu in Zahodu hkrati; njeno zunanje okolje je deloma špartansko urejeno in deloma prostodušno kaotično. Ideja, po kateri mora biti okolje strogo in sistematično urejeno, ki jo je ponotranjil velik del tukajšnje populacije, namreč izhaja iz kulture, ki je v preteklem stoletju zanesljivo postala globalna. Sterilno prostorsko urejanje, ki ga radi imenujemo gentrifikacija, si v službi kapitala prizadeva poenotiti prostor v lično in enovito urbanistično celoto, ga očistiti vsega odvečnega in ga imeti pod nenehnim nadzorom. Ta princip je bil uspešno privzet v organizacijo poslovnih četrti, nakupovalnih središč in prestižnih stanovanjskih sosesk. A vselej o(b)staja tudi njegov antipod: siromašna in samonikla ljudska ustvarjalnost, ki zavestno krši kode dominantnega okusa, pri tem pa se poslužuje kar najbolj inovativnih taktik in kar najbolj nenavadnih materialov. Ljudska kreativnost pač ne pozna meja.
Fotografije iz serije Why So Serious?, ki so bile (zgolj) v določeni meri posnete v Sloveniji, namerno ne izdajajo svoje provinjence, ampak obravnavajo fenomen improviziranega in nenačrtovanega urejanja okolja v vsej svoji univerzalnosti. Babnik tako prikaže podobe, ki vselej delujejo domačijsko in znano, hkrati pa kaže na pojave, ki odražajo širše družbene premike. V njih je mogoče prepoznati urbanizacijo podeželja, razraščanje umetelnih struktur v prostore, ki so bili še nedolgo nazaj v domeni narave, ambicijo po vidnosti in zbujanju pozornosti ter prehod iz industrijske v potrošniško družbo – klasične karakteristike sodobnega sveta, tukaj in zdaj.

Miha Colner

Razstava je nastala v sodelovanju z zavodom Fokus.

Zaprto

Likovni salon / Trg celjskih knezov 9, 3000 Celje / torek – petek 11.00 – 18.00 sobota 10.00-13.00 nedelja 14.00-18.00 24. in 31. december 11.00 – 13.00 ponedeljek in prazniki zaprto