Vabljeni na odprtje razstave v petek, 10. oktobra, ob 19. uri v Galerijo sodobne umetnosti.
Čepinov vizualni svet je svet nenavadnega in temačnega. Napolnjujejo ga podobe s prizori, iz katerih veje občutje neke druge časovnosti in prostorskosti ‒ kot da prihajajo iz nekakšnega vzporednega sveta, ki ga zaznamujejo drugačne zakonitosti, pa čeprav se v njih jasno zarisujejo motivi in elementi stvarnega. Njegove skrivnostne kompozicije, za katere je značilna fragmentarna kalejdoskopska pripovednost, ponujajo več vprašanj kot odgovorov. Interpretacija zgolj nakazanih, vselej odprtih zgodb pa se, odvisno od domišljije, izkušnje in tistega, kar se je naložilo in je prisotno v notranjem prostoru posameznega gledalca, sestavlja vedno drugače. Ovite v nenavadno zamrznjeno brezčasje delujejo kot psihični prostori ali kot prostori mrakobne, zaustavljene širjave sanjskih videnj ter nezavednega, ki je splavalo na površje. Sanjaj, če si upaš je naslov med množico drugih, iz dnevnega časopisja izrezanih, podob, besed in besednih zvez, pritrjenih na steno njegovega ateljeja.
Svoj prepoznavni likovni slog in edinstven pristop k vizualnemu pripovedovanju, s katerim zmore gledalca zaustaviti ter ga zaplesti v negotovo občutje atmosfere hkrati domačega in tesnobno nelagodnega, je Čepin razvil že na začetku svoje ustvarjalne poti, ko je pred več kot dvema desetletjema kot slikar samouk vstopil na slovensko umetniško prizorišče ter takoj vzbudil pozornost. Njegova platna naseljujejo človeške figure ali skupine figur, ki so umeščene v praviloma turobno pokrajino. V zadnjih letih so se med prej prevladujoče zamolkle tone začele umeščati čistejše barvne površine z nekaj več svetlobe, težki pastozni, z dodajanjem voska in smole izrazito odebeljeni nanosi, ki so njegova dela v preteklosti značilno zaznamovali, pa umikati. Prizori, ki jih je pogosto več hkrati na isti sliki, se odvijajo v prostoru, ki ga zaznamuje le nekaj bolj ali manj stalno prisotnih elementov: samotna stavba, vedno golo, temno drevje, travnata površina, široko nebo s pridušeno svetlobo, gomila in dim, razpelo. Figure neredko delujejo, kot da prihajajo iz različnih prostorov in časov, običajno se znajdejo skupaj brez jasne vzročnosti in logičnih povezav. S posameznimi barvno poudarjenimi in izzivalnimi ali pa skorajda neopaznimi drobno izrisanimi detajli je skrivnostnost podob le še povečana ‒ zdi se, kot da je ravno v njih ključ, ki bo razvozlal enigmo podob. Vedno pa se v njegova platna vpisuje atmosfera grozečega, slutnja, da se je nekaj srhljivega že zgodilo ali se bo zgodilo, ki pa je vedno potopljena v nekakšen zastoj, metafizično tišino ‒ s čimer je na slikah ustvarjen nenavaden suspenz.
V delih je čutiti ozračje presenetljivega in nedoumljivega, kot ga vidimo v filmih Davida Lyncha in Stanleyja Kubricka, v zasukih pravljičnega sveta ali podobah temne romantike, ki so s prepletanjem resničnega in fantazijskega tako ali drugače vsi vplivali na njegov način vizualnega razmišljanja. V njih naletimo na poigravanje s citati ali reinterpretacijami likov in motivov iz zgodovine umetnosti, literature in filma (od neusahljive domišljije bratov Grimm, Lynchevega surrealistično grozljivega Eraserheada, metaforičnega Čarovnika iz Oza pa do čutne Fragonardove Gugalnice ali sodobnega, hiperrealističnega Rona Muecka). Umetnik jih umešča v kontekst sodobne družbe, s tem ko jih uporabi za bolj ali manj neposredno problematiziranje njenega stanja, zgrešenih vrednot ter mračnih plati in odklonov. V slike v veliki meri vpleta prizore iz lastnih intenzivnih sanj, simbole in arhetipe, tudi povsem vsakdanje prizore in detajle, pogosto črpa iz dnevnega časopisja in črne kronike ter iz okolja, ki ga obkroža. Tako ustvarja številne asociacije, premisleke in možna branja ter gledalca postavlja v vlogo minuciozno natančnega raziskovalca uprizorjenega in negotovega zbiralca pomenov. Pa vendar občutka že videnega, znanega in domačega Čepin pri gledalcu ne doseže le s sugestivnim nanašanjem na ustvarjalnost, ki se je močno vpisala v določeno obdobje in občečloveško zavest, ali pa z vnašanjem vsakdanjih predmetov in prizorov, ki jih vedno postavi v nenavadne kombinacije, razmerja in situacije. Bolj se zdi, da je njegov interes pravzaprav drugje. Namreč v tem, da bi s širokim zbirom nerazvozljive mešanice vsega naštetega ‒ ki se vije skozi njegov celotni opus, skupaj s pogostimi ponovitvami motivov ‒ ustvaril neko drugo izkušnjo in doživljanje. Zdi se, da sta sugestivnost ter bistvena značilnost njegovih podob predvsem v tem, da se nas zmorejo dotakniti zlasti skozi občutje nečesa povsem drugega znanega ‒ naših lastnih strahov, travmatičnih izkušenj, obsesij in fantazem, tudi tistih, ki se nam razkrivajo v sanjah, zavestno pa jih nikoli ne bi priznali kot svoje. Čepin tako glavnino dogajanja dejansko ustvarja drugje – v napetosti med vizualnim imaginarijem slik ter nevidnim, notranjim prostorom gledalca. Ravno tu, v tem prehajanju med odprtim in možnim, ki ju podaja, ter določenim in intimnim, ki ju izgrajujemo gledalci sami, se zdi, da mu uspe vzpostaviti nekakšen vmesni prostor posebej aktivnega dialoga, zaradi katerega njegove podobe nezadržno zaobjamejo, fascinirajo in privlačijo ‒ hkrati pa lahko s prepoznavanjem tistega, kar je vpisano v nas, vzbujajo izrazito nelagodje ter poudarjeno tesnobno občutje.
Razstavo Druga stran vetra sestavljajo Čepinova novejša, v veliki meri nova dela: slike od večjih do manjših formatov ter posebej za ta projekt izdelani manjši objekti, ki so s slikami v dialogu. Z združevanjem posameznih elementov v povezano celoto si je Čepin razstavo zamislil kot “sanjsko, hipnotično odisejado, kot spuščanje v vetrovno notranje popotovanje z odsevi vsega, kar se dogaja v zunanjem svetu. Kot prostor nelagodja nočnih mor, v katerem ni varnosti in gotovosti, ter kot metaforo časa, ki ga živimo”. Mogoče pa je svet le projekcija notranjega in sanje sanjajo nas – kot se je v nekem intervjuju vprašal umetnik in kot se je v razmisleku o razmerju med nezavednim ter materialnim svetom v nekem trenutku podobno vprašal tudi Jung, sicer dosledno usmerjen v znanstveno raziskovanje psihe.
Matej Čepin (1977, Celje) se je doslej predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah ter za svoje delo prejel več nagrad, med drugim drugo nagrado na 4. bienalu slik malega formata v Ljutomeru (2006) in nagrado grand prix na mednarodnem slikarskem Ex-temporu v Piranu (2009). Od leta 2017 deluje kot samozaposlen v kulturi. Njegova dela so vključena v umetniške zbirke Obalnih galerij Piran, Galerije Murska Sobota, Galerije mesta Ptuj, Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec, Centra sodobnih umetnosti Celje in Galerije Ante Trstenjak Ljutomer. Od leta 2019 razstavlja tudi v okviru umetniške skupine Divji v srcu (Jurij Kalan, Aleksij Kobal, Silvester Plotajs-Sicoe in Matej Čepin). Živi in dela v Celju. Med njegovimi pomembnejšimi samostojnimi razstavami zadnjih let so: Resničnost pred resničnostjo (Bežigrajska galerija 1, Ljubljana, 2024), Od koder prihajamo, ptice pojejo lepo pesem (Kvartirna hiša, Celje, 2023), Happy Days (Galerija Ravne, Ravne na Koroškem, 2022), Naslednji dan: Hudobna zahodna vešča (Generali galerija, Ljubljana, 2022) ter Naslednji dan (Kibela, prostor za umetnost, Maribor, 2021). Udeležil se je tudi več pomembnih skupinskih razstav, med drugim: Figuralika. Izbrani primeri iz slovenske umetnosti (Cukrarna, Ljubljana, 2023), Momental–mente: Žive slike (Moderna galerija, Ljubljana, 2022), Slikarstvo zdaj! (Mestna galerija Nova Gorica, 2021) in Nezaslišani svet, ki ga imam v glavi. Metamodernizem in metaromantika v slovenskem slikarstvu (Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 2019).
Pokrajinski muzej – Center sodobnih umetnosti Celje
Kustosinja razstave: Irena Čerčnik
Besedilo: Irena Čerčnik
Jezikovni pregled in prevod: Lingua service
Grafično oblikovanje: Neža Penca
Tehnična podpora: Matjaž Ernecl, Nada Šmid, Verica Zorko
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje
