Center sodobnih umetnosti Celje CSU

V času upiranja lastnem telesu, ko mu ne dovolimo staranja ali bolezni, v zahodni kulturi zlahka vrednotimo sebe skozi samopredstavljanje, medtem ko odgovornost za mentalno stanje vse bolj pogojujemo z individualnimi izbirami in načinom življenja. Težava je, da se tako izvzemajo ekonomske, politične in družbene zahteve, pod katerimi telesa delujejo. Porast paničnih napadov, anksioznosti, depresije, izolacije in drugih duševnih ran v tem kontekstu lahko razumemo kot govorico telesa, ki se na zatiralne družbene sile odziva in izraža, še posebej, ko um z racionalizacijo skuša zatajiti čutenje in občutke. Telo vse beleži, tudi takrat, ko um išče pobeg. Kako prikrivanje moči nasilja, oziroma njegovo usmerjanje proti sebi, pogubno vpliva na telo, je v svoji študiji opisala psihoterapevtka Alice Miller. Razstava Upor telesa, ki sega v dve razstavišči – v Likovni salon in galerijo Račka, izhaja iz njenega razumevanja odziva telesa na različne negativne dražljaje ter izpostavlja, da se telo nenehno odziva na okolje in je temeljni vir informacij ter dragocena vednost. Izpostavlja moč telesa, da se upre v trenutku, ko um tega ni zmožen.

Predstavljena umetniška dela družbene antagonizme obravnavajo skozi telesno izkušnjo in osvetljujejo prizadevanja upravljanja s telesom in omejevanja le-tega, hkrati pa izpostavljajo holistični pogled in odklanjajo univerzalnost, individualizem in racionalnost. Da bi obvarovala telesa pred iztrošenostjo, demistificirajo vrednoto uspeha in podpirajo upočasnitev. Poudarjajo pomembnost raznolikosti ter raziskujejo kako se povezati s telesom, rasti skozi bolečino in ranljivost ter obnoviti bližino skozi sporazumni dotik, skrb, pozornost in ljubezen.

Kako telo postane ubogljivo izpostavi umetnica Dora Garcia v delu The Breathing Lesson (2001). V delu opazujemo mlado dekle pri treningu dihanja. Protagonistka se prepusti ukazom učiteljice, ki ji s ploskom rok narekuje v kakšnem ritmu naj diha. Dih kot metafora svobode je v performansu nadzorovan, utesnjen in za hip onemogočen, da se izrazi. Raziskovanje telesnih meja zanima umetnika Marka Markovića, ki v performansu Southeast Sadness in Central Europe (2021) konzumira cvetje, na katero se telo silovito odzove z odporom, slabostjo. Umetnik med drugim opozarja na toksičnost potrošniške kulture, ki zastruplja telesa. Odnos do avtoimune bolezni obravnava umetnica Milda Januševičiūtė. V delu hope this finds you well (2018) izpostavlja odnos uma in telesa ter koncept lažnega upanja in verovanja. Obrača se k nezahodnim pricipom zdravljenja, kjer niso v ospredju simpotmi bolezni, ampak celostna obravnava posameznice_ka. Skozi proces žalovanja, kot način sprejemanja bolezni, gradi pripoved, skozi katero se znanstvene raziskave prepletajo s poetičnim in intimnim. Tudi umetnico Tatiano Kocmur zanima kako bolečina predrugači telo, še posebej kadar izkusi spolno nasilje. Delo Meso (2024) je nastalo v soavtorstvu z Ivano Kocmur, Evo Mulej Vrabič in Lizo Šimenc in skozi performativne rituale izpostavlja kako negovati travmo skozi proces vnovičnega sprejemanja in vzljubljanja lastnega telesa. Na razstavi umetnica predstavlja novo različico dela in vabi obiskovalke_ce k sodelovanju.

V ospredju performansa Will Someone Help Me Bathe This Body (2024) je vprašanje skrbi v začasni skupnosti, med kvir prijatelji_cami ali/in sodelavci_kami. Izhajajoč iz figure ženske, ki je v finskih savnah skrbno umivala hrbet drugih, umetnice Amanda Hunt, Maja Kalafatić in Tina Jeranko presegajo tradicionalno dojemanje intime. Umetnice z izvedbo večurnega kopanja poudarijo golo telo kot vez začasne skupnosti, kjer je v osredju nežnost in platonska intima, brez sramu ali spolnih konotacij. Podobno melanie bonajo v videu When the body says Yes (2022) raziskuje intimnost začasne kvir skupnosti, ki skozi zaznave lastnih teles išče možnosti za povezovanje z drugimi. Sledimo ritualom in gestam, ki nastajajo v okviru barvite scenografije in kostumografije, kjer dotik (p)ostaja osrednje orodje komunikacije o spolnosti onkraj zahodnega diskurza. Iva Suhadolnik Gregorin v performansu nisem na tem svetu, da bi delala (2022) izpostavlja svoje golo telo, da bi naslovila potrebo po upočasnitvi, kot dejanju upora proti kapitalističnim zahtevam nenehne produktivnosti. Namesto hiperprodukcije se umetnica odloči za umik od dela, za počitek. Preplet dela in prostega časa je upodobljen v seriji fotografij Laptop Yoga (2025) Anishe Baid. Umetnica v svojem foto performansu izhaja iz »stock« fotografij, ki jih je poiskala na spletu, ter tako še dodatno izpostavi absurdnost povezave med istočasnim sproščanjem in upogibanjem telesa. Sprostitev, ki bi jo lahko z jogo dosegla, nikoli ne pride na površje, ker je vedno pogojena z držo pri delu za računalnikom. Nekoliko drugačen pogled do lastne (samo-)podobe najdemo v seriji Cake (2025) Sonje Vulpes, v kateri umetnica osebna duševna stanja upodablja skozi otroške spomine rojstnodnevnih zabav. Motiv torte postane podaljšek telesa avtorice in umešča užitek, ki ga torta simbolizira, v njen avtoportret. Igrive podobe ilustrirajo telesno izkušnjo, preko katere umetnica raziskuje ljubezen do sebe.

Kustosinji: Irena Borić, Maja Hodošček
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje