Iza Pavlina, avtorica del, v katerih subtilno obravnava družbene anomalije predvsem skozi vprašanja, ki se dotikajo seksualnosti in pornografije, se v Galeriji sodobne umetnosti Celje tokrat predstavlja z novim razstavnim projektom Družba tveganja. Z večmedijsko razstavo, ki jo v veliki meri sestavljajo nova dela, se z različnimi sredstvi od risbe, fotografije, dokumentacije performansa do instalacije ter večplastno − tako z raziskavo in faktografskim pristopom, fiktivnimi scenariji, ki izhajajo iz znanstvenih ocen trenutne situacije, kot tudi skozi lastno izkušnjo – dotika globalnih problematik aktualne družbene stvarnosti. Osredotoča se na sodobno družbo, ki s tveganji in povzročanjem nestabilnosti obremenjuje in ogroža sebe in planet ter ustvarja svet, ki ga zaznamujejo strah, zaskrbljenost in negotova prihodnost. Razstava je njena najobširnejša samostojna predstavitev doslej.
Ko se v pripovedki Kurent in povodenj Bogovi odločijo, da bodo človeštvo, ki kljub izobilju začne širiti zlo, kaznovali s potopom in uničenjem sveta, Kurent med štirimi preživelimi reši Kranjca, ki mu mora obljubiti, da bo vedno častil dvoje rastlin: vinsko trto in ajdo. Kranjec zasadi obe rastlini in začne se nov svet. Iza Pavlina v svojem novem razstavnem projektu Družba tveganja premišljuje o sodobni družbi, obremenjeni s tveganji, ter o nestabilnostih in negotovostih, ki so se vanjo globoko vpisale, in z instalacijo Onkraj velikega filtra (2022) že na samem začetku postavi gledalca v temačno vzdušje apokaliptičnega dogodka. Kljub temu da s semenskimi kroglicami iz glinene zemlje, komposta in semen ajde ter skulpturami iz ajdovih luščin in žagovine vanjo vpiše možnost, da življenje nekoč v prihodnosti ne bo povsem izbrisano, z delom, ki se nanaša na globalno segrevanje, predvsem izriše konec sveta, kot ga poznamo. Možno dokončnost dodatno poudari z instalacijo Ostanki antropocena (2022), nekakšno arheološko zbirko izkopanih predmetov (nekoč divjega odlagališča), ki govori o obstoju in uničenju civilizacije, ki že danes vedno težje obvladuje nevarnosti, ki jih je sama ustvarila. S tematiziranjem najbolj kritičnih globalnih sprememb in groženj sodobnega časa se zdi ob popolni usmerjenosti kapitalizma v profit ter izrabljanje okolja (in človeka) Pavlinino vprašanje, kaj se zgodi, če gredo prestopanja meja nenadzorovano svojo pot, vse bolj ključno. V svojem delu Družba tveganja (iz katerega izhaja naslov razstave) Ulrich Beck že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sodobno družbo opredeli kot katastrofično družbo, ki s proizvajanjem tveganj, ki lahko prinesejo nepopravljive posledice, ogroža samo sebe. Zdi se, da je z aktualnimi ekstremnimi podnebnimi ter ekonomskimi, političnimi in pandemičnimi dogajanji njegova napoved, da sodobnosti grozi, da bo v njej izredno stanje postalo nova normalnost, že resničnost. In da sta novi Pavlinini instalaciji − ob opozarjanju znanosti, da se z netrajnostnim delovanjem in pretiranim trošenjem naravnih virov že približujemo kritični meji, ki predstavlja propad ekosistemov, njihov prehod v novo stanje in posledično izumiranje vrst − napoved povsem mogoče prihodnosti. Tesnobno občutje, ki ga prinašata deli, se dodatno okrepi s Pavlininim vnašanjem čustvene razsežnosti, ko poleg Ostankov antropocena z aluminijastimi, plastičnimi in drugimi zavrženimi predmeti ter kode, ki gledalca vodi do registra divjih odlagališč v Sloveniji, tudi z nevarnimi odpadki, v isti prostor umesti delo Dežela vrtičkarjev (2022–), ki izpostavlja ljubeč odnos do prostora, v katerem živimo, in navezanost nanj.
V nadaljevanju razstave se Pavlina osredotoči predvsem na porast začasnih in nezanesljivih oblik dela ter na nova tveganja, ki jih prinašajo digitaliziran svet, posameznikova varljiva percepcija sveta in samega sebe skozi prost pretok informacij in idej na spletu ter površinskost odnosov in odtujenost. Na porast tistih stisk, ki oblikujejo predvsem zasebna življenja in ki ob negotovostih, ki se iz krize v krizo vpisujejo v telo celotne družbe, prispevajo k današnjemu vse bolj prisotnemu vprašanju tesnobe. Brezposelnosti in prekarnosti se dotika z delom Hustler (2019), video dokumentacijo performansa, v katerem si umetnica “služi denar” z umetniško intervencijo v polje pornografske industrije. Z delom Poklon umetnosti (2022), ki temelji na interakcijah in enostranskih intimnih vezeh, ki so jih (z umetnico) vzpostavili oboževalci njene spletne osebnosti Isabelle Peacocks, se usmeri na nadomeščanje tradicionalnih oblik medsebojnih odnosov s parasocialnimi in na sedanjost “osamljenih tujcev”; z delom Draga Isabelle (2022) na spletno ustrahovanje, zalezovanje in izgubo zasebnosti. V instalaciji Zaupni odpadki (2021–2022), ki jo sestavljajo kup papirnatih trakov, zavrženih in razrezanih bančnih dokumentov, ter kolaži osebnih izkaznic fiktivnih oseb, ki jih je umetnica sestavila iz najdenih trakov, pa se osredotoči na vprašanja varovanja in zlorabe osebnih podatkov ter kraje identitete.
Družba tveganja Ize Pavline tako na eni strani vabi k premisleku sodobnosti skrajne individualizacije, številnih izbir in (navideznega) svobodnega odločanja, ki z imperativom bodi ti v prvi vrsti služijo ohranjanju kapitalističnega ustroja družbe, k premisleku samoregulacije posameznikov in njihovega prevzemanja odgovornosti za neuspehe na lastna ramena, tudi če so rezultat danih družbenih razmer, ter k premisleku poglabljajoče se družbene neenakosti. Na drugi strani vabi k zavedanju realnosti proizvajanja globalnih nevarnosti, ki pretresajo svet. Vabi k premisleku sodobne družbe, v kateri je “napredek”, kot je zapisal Beck, predvsem v senci tveganj, ki jih prinaša, ter stalnega blaženja posledic − ki prestopajo vse meje, tudi časovne, pridobivajo apokaliptična obzorja in niso samo grožnja sedanjosti, temveč tudi in predvsem prihodnosti.
Iza Pavlina (1991) je zaključila magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ustvarja v različnih medijih, kot so risba, fotografija, video, instalacija in performans. Je prejemnica Nagrade ALUO za posebne umetniške dosežke (2015) in Kristalnega celjskega grba (2019). Predstavila se je na samostojnih razstavah Talk to Strangers (Galerija Račka, Celje, 2014), Isabelle Peacocks (Likovni salon, Celje, 2016), Pravilo 34 (Projektni prostor Aksioma, Ljubljana, 2017 in Galerija Filodrammatica, Reka 2018) in Zaupni odpadki (Kino Šiška, Ljubljana, 2021). Sodelovala je na mnogih skupinskih razstavah v Sloveniji in v tujini: Vedno bom tu. Vedno. (Galerija sodobne umetnosti, Celje, 2017), Resnično čaroben trenutek: 18. mednarodni festival sodobnih likovnih praks Pixxelpoint (Mestna galerija Nova Gorica, 2017), Hej, me v redu slišiš? (Umetnostna galerija Maribor, 2018), Festival Račka 2019: Produkcija želje in užitka (Galerija Račka, Celje, 2019), Živo in mrtvo – 9. trienale sodobne umetnosti U3 (Moderna galerija, Ljubljana, 2019), Sveže ribe: Risba (DobraVaga, Ljubljana, 2020), Bienale Matter of Art – Come Closer (Mestna galerija, Praga, 2020), Body Ecstatic Body Eclectic Body Eccentric (Projektni prostor fundacije Ulay, Ljubljana, 2021), Live, Laugh, Love (Galerija Kresija, Ljubljana, 2022), Remembering as Therapy (Galerie Steinek, Dunaj, 2022)
Produkcija: Zavod Celeia – Center sodobnih umetnosti Celje
Podpora: Mestna občina Celje
Kustosinja: Irena Čerčnik
Besedilo: Irena Čerčnik