Zbirka vernakularnih fotografij izpostavlja tiste brez podpisa, tiste, ki so svojčas med ljudmi predvsem dobro služile namenu: bodisi so predstavljale podjetja, bodisi so informirale potencialne kupce o izdelku, bodisi so bile opomin na dobre in slabe čase. Vsi ti fotografski posredniki so nekako zašli na tržnice, v kleti in po takih in drugačnih poteh v naše roke. Nato so nekaj časa mirovali, pozabili na svojo posredniško funkcijo in začeli graditi zbirke kuriozitet. Sedaj bi jim ponovno dali funkcijo, obenem pa ne bi radi povsem izbrisali stare. Če govorimo o prepisovanju spomina, potem mora biti ta prepis zelo površen, netemeljit in mora pustiti na površini zadostno mero prahu in indicev, da se fotografija izgubi med novim in starim kontekstom. Oglas je oglas in obenem galerijski artefakt. V aporiji med rabnim produktom in predmetom zbirke naj se torej zazna neka oblika fotografije, ki ji ne moremo pripisati nobene določene vrednosti, ne družbene, ne ekonomske, ne tržne, ne umetniške, ne družinske, ne tehnične. Vse te vrednosti so skrajno dolgočasne, povrhu vsega pa zgrešijo fotografijo in jo reducirajo na nivo fotokopirnice. Ontologija razmnoževanja, to je torej predmet našega zanimanja — bistvo, ki je predvsem stava, da je onkraj funkcije nekaj izjemno dragocenega, vrednega vsega našega časa in študija — upanje, da obstaja neko jedro, ki je hkrati vedno zgolj produkt tega upanja in ambicij tovrstnih razstav. Vse antifotografske vrednosti torej skušamo prisiliti, da zaškripajo, naredijo lapsus in zardijo v svoji banalnosti. Kaj naj torej ostane? Nič — morda neka temeljna zadrega, ki bo tehtala površje podobe in njeno rabo do te mere, da ne bo jasno, kaj je bistvo in kaj zgolj videz.
Kustosa: Peter Koštrun in Peter Rauch
