Mitja Ficko
Lupi se nežno
20. 4.—6. 6., Galerija sodobne umetnosti

Z razstavo Mitje Ficka hkrati odpiramo prenovljene prostore Galerije sodobne umetnosti s trgovinico CSU, ki so novo podobo pridobili po načrtih arhitekta Nandeta Korpnika. S spremenjenim vhodom v galerijo, ki je odslej z dvoriščne strani Knežjega dvorca, sta v galeriji vzpostavljeni nova info točka in trgovinica s strokovnimi publikacijami in revijami (trenutno so v ponudbi revije Likovne besede, Maska, Outsider in ŠUM), katalogi Centra sodobnih umetnosti in nekaterih drugih založnikov ter cenovno dostopnejši umetniški izdelki celjskih avtorjev in umetnikov, ki sodelujejo v aktualnem razstavnem programu Centra sodobnih umetnosti. Trenutno lahko v ponudbi trgovinice CSU, ki bo s časom rastla in se spreminjala, izbirate med umetniškimi deli Andreje Džakušič, Ize Pavlina, Simona Macuha, Daliborja Borija Zupančiča, Lile Prap, Keiko Miyazaki, Ane Straže, Tomaža Črneja, Manje Vadla in Mitje Ficka. Naprodaj je tudi glavnina slik Mitje Ficka, ki jih razstavlja na razstavi Lupi se nežno.

Mitja Ficko, slikar srednje generacije, znan po svojih kompleksnih fantazijskih, v notranjo resničnost in občutenje usmerjenih prevladujoče figuralnih kompozicijah, ki je magistriral leta 2002 pod mentorstvom Metke Krašovec na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in ima za sabo razgibano slikarsko pot, z ateljejem v Leipzigu močno vpeto tudi v nemški umetnostni prostor, na tokratni razstavi Lupi se nežno razstavlja slike, ki so nastale v zadnjih treh letih.

V svoji najnovejši produkciji Ficko ohranja večino za njegovo ustvarjanje bistvenih elementov. Tako specifično atmosfero kot zavezanost k metaforičnemu in simbolnemu, ko se kot vedno vrača h govorici o idejah, ki so bolj kot ne na drugi strani tega, kar nam je običajno in znano. Na podobah ohranja skrivnostnost in dogajanje, ki s posameznimi prizori in elementi sicer sega v ta svet, z načinom njihovega sestavljanja in likovno obdelavo pa se učinek celote praviloma naseljuje v mnogo bolj senzibilnih in z drugačnim utripom prežetih prostorih.

Razlika je predvsem v formalnem pristopu, čeprav ne vedno. Za razstavljena dela so namreč značilni tako novi, spremenjeni pristopi h gradnji slike kot vračanje k preteklim. Neke vrste krožnost, ki sega naprej in hkrati nazaj, v sami postavitvi razstave pa se grupira v sklope, ki segajo od narativnega do čiste abstrakcije. Z vmesnima sklopoma, ki sta kombinacija figurativnega in abstraktnega, so slike vse bolj sploščene, čeprav najpogosteje z razgibanim dogajanjem med prednjim in zadnjim planom, polne ritmov, z igro vmesnih prostorov, oblik in površin, ki stopajo pred sliko ali se umikajo v ozadje. Barve so intenzivnejše, pogosto bolj zgoščenih nanosov in barvni odnosi bolj kontrastni, v sklopu, v katerem jim dodaja bleščice, daje uporaba neslikarskega materiala občutljive in premišljene optične učinke. Prej številni pripovedni drobci se začno umikati in se včasih zgostijo tudi v samo eno ali dve figuri. Na nekaterih začne abstraktno prevladovati, tako da se zlahka zazdi, da se umetnikov izraz giblje v novo smer; še posebej zaradi zadnjega sklopa povsem abstraktnih kompozicij. Medtem ko je spet za tretje, ki so na razstavi predstavljene s prvim, uvodnim sklopom, z bolj zamolklimi in prevladujoče razredčenimi barvami, s pripovednostjo, ki je odprta in se izgrajuje predvsem v polju asociativnega, ter s prostorom, v katerem fenomeni kot da vznikajo iz temne globine, še vedno značilna dinamika in strukturiranost starejših slik. Ta krožnost, ki zajema tako novo kot vračanje, se kaže tudi v motiviki, ko se srečujemo z novimi prizori, ovitimi mestoma v še bolj izrazito vzdušje mirovanja in harmonije, ali pa z že videnimi, z neko razliko obdelanimi prizori. Ter v srečevanju z novimi ali pa stalnimi liki, ki se v njegovem ustvarjanju vedno znova pojavljajo.

V svojih novih slikah Ficko kot običajno izhaja iz osebne izkušnje in dojemanja sveta. Najpogosteje se nanaša na resničnost, ki bi jo lahko označili kot realnost sobivanja več svetov in ravni bivanja. Na resničnost, ki jo lahko v vsej njeni celosti zaznavamo predvsem ali zgolj intuitivno. V tem pogledu zmorejo mnoge Fickove slike ustvariti skorajda magično interakcijo z gledalcem. Vzbuditi razpoloženje, neredko skorajda otipljivo občutje in vtis, kot bi se v slike spojili in v skupno trajanje razširili vsi časi.

Mitja Ficko (1973, Murska Sobota) je končal študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1999 pri profesorjih Janezu Berniku in Gustavu Gnamušu in 2002 magistriral pod mentorstvom Metke Krašovec. V zadnjem času je imel samostojne razstave v Galeriji Equrna v Ljubljani, Kibli Maribor, Obalnih galerijah Piran, Galeriji Srečišče v Ljubljani, UGM Studiu Umetnostne galerije Maribor, Galeriji Alkatraz v Ljubljani, Kvartirni hiši v Celju, Kusthalle Ravensburg, Galerie Sechzig v Feldkirchu, Miklovi hiši v Ribnici in v Staetische Galerie Villingen-Schwenningen ter sodeloval na skupinskih, med drugimi na razstavah Prisotnosti, KIBLA Portal, Maribor (2018), Nezaslišani svet, ki ga imam v glavi (Metamodernizem in metaromantika v slovenskem slikarstvu, KGLU Slovenj Gradec (2019), Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, Moderna galerija Ljubljana (2019), Apokalipsa 2020, Galerija Equrna, Ljubljana (2020), The Curious Minds in Die ich rief,die Geister, werd ich nun nicht los, LIA Leipzig International Art Programme, Spinnerei, Leipzig (2020). Živi in dela v Ljubljani in Leipzigu.

Kustosinja razstave: Irena Čerčnik
Podpora: Mestna občina Celje

Preberi več

Zaprto

Galerija sodobne umetnosti / Trg celjskih knezov 8, 3000 Celje / torek – petek 11.00 – 18.00 sobota 10.00-13.00 nedelja 14.00-18.00 24. in 31. december 11.00 – 13.00 ponedeljek in prazniki zaprto