VSE NAŠE SKRIVNOSTI
19. 7.—23. 9., Galerija sodobne umetnosti

Lawrence Abu Hamdan, Apparatus 22, Simon Asencio, Bureau of Inverse Technology, Lenka Đorojević in Matej Stupica, Mario García Torres, Kallabris, Staš Kleindienst, Martin Kohout, Susanne Kriemann, Felipe Mujica, Adrian Paci, Stefan Panhans

Kustosinja: Katrin Mundt

Zakaj skrivnosti, še zlasti pa načini javne uporabe ali manifestacije skrivnosti, danes igrajo tako pomembno vlogo za posameznike in za družbe? Po eni strani je videti, da nas žene vse močnejša želja po razkazovanju naših življenj, tako na spletu kot sicer, ko razkrivamo vse od skrivnosti nakupovanja do intimnih trenutkov svojih zasebnih življenj. Po drugi strani pa se stopnjuje tudi naša tesnoba, ko se vse bolj zavedamo razsežnosti osebnih podatkov, ki jih skrivno zbirajo, shranjujejo in široko uporabljajo države in korporacije za namene, ki jih ne poznamo (in ki jih pogosto zavestno prezremo ali odmislimo), kot smo lahko izvedeli ob večjih in manjših razkritjih zaupnih informacij v zadnjih letih, ki so omogočila širok dostop do občutljivih podatkov in tako porušila ravnovesje globalnih razmerij moči. To paradoksno situacijo lahko opišemo tudi z ekonomskega vidika: skrivnosti je vse teže ohranjati, zato se spreminjajo v redke dobrine, katerih vrednost sistematično zmanjšujemo s tem, da vse, za kar hočemo, da bi si ljudje želeli in da bi na tak ali drugačen način trošili, od oddaljenih počitniških središč do naših lastnih življenjskih zgodb, oglašujemo kot “skrivnost(i)”.

 

Skrivnosti ne obstajajo zgolj kot fiksne entitete, temveč obstajajo v komunikaciji in skozi komunikacijo. Nikoli niso le zaupni dokument ali osebna izkušnja, za katero ne želite, da bi kdor koli izvedel. Vsebovane so v komunikacijskih dejanjih selektivnega deljenja informacij z drugimi ter omejevanja ali omogočanja dostopa do njih. Sporočane so kot zgodbe. Ogorčenje ob uhajanju informacij ali javnih razkritjih zasebnih skrivnosti v resnici sprožijo zgodbe, ki jih ta razkritja obelodanijo. Zaupati skrivnost pomeni povedati zgodbo – in skrivnosti, ki jih ne zaupate, so zgodbe, ki jih raje poveste le sami sebi (in ki jih bo vaše telo prej ali slej izblebetalo).

Tako skrivnosti delujejo kot mehanizem za ustvarjanje in strukturiranje razmerij med posamezniki in skupinami, med tistimi, ki so vključeni, in tistimi, ki so izključeni iz dostopa do nekaterih informacij. Nastanejo z drugim v mislih in organizirajo to, kako smo ali kako nismo skupaj. Skrivna gesla, kode, kraji ali rituali so vedno služili kot mediji, ki ustvarjajo in sporočajo razlike znotraj posameznih skupnosti in med njimi. Tako opazovanje dinamike ohranjanja ali razkrivanja skrivnosti danes osvetli načine, kako naše družbene, ekonomske in politične pokrajine nastajajo, kako se ohranjajo, destabilizirajo in prerazporejajo. Razstava Vse naše skrivnosti opazuje performativnost skrivnosti, kako s tem, kako se spopadamo s svojimi skrivnostmi in kako se vedemo v njih, hkrati pripovedujemo (= ustvarjamo) svojo preteklost, sedanjost in prihodnost ter kako dosežemo, da skrivnosti potujejo v času in prostoru.

Stefan Panhans v delu  The Haul (Hello Everybody) razmišlja o sodobni želji po javnem razkrivanju oz. deljenju “skrivnosti”. Ta želja proizvaja sebstvo, ki je hkrati avtistično in ekscentrično in je zgolj vstopna točka za dobrine v zasebno sfero, ki jo ne le naseljujemo, temveč tudi razkazujemo. Serija slik Staša Kleindiensta predstavlja pokrajine povezljivosti in nadzora, tako realnega kot fantazmatskega. So kot odri, na katerih se interesi držav in korporacij zlijejo v kolektivne želje in se odvijejo kot takšni. Bureau of Inverse Technology v delu bit’s plane predstavlja strategije za igrivo spodkopavanje fizičnih omejitev in tehnoloških infrastruktur, ki organizirajo in ščitijo te pokrajine.

Delo What Happens in Halifax Stays in Halifax (in 36 Slides) Maria Garcíe Torres raziskuje posmrtno življenje skrivnega umetniškega dela, ki ga je v 1960. letih zasnoval Robert Barry. Kako in kako dolgo lahko obstaja, če njegova zgodba nikoli ne bo posredovana naprej in če se ga na ta način ne bomo spominjali? Apparatus 22 z delom Repository & Love  razmišlja o nevidenih razstavah muzejev in zbirk: trezor kot drugi razstave, kjer se želja videti in pokazati še vedno artikulira. V delu Free Mail Martin Kohout ustvarja špekulativne profile svojih uporabnikov in se tako s svojim pametnim telefonom infiltrira v institucionalizirani prostor zasebnosti. Lenka Đorojević in Matej Stupica z novim delom The Horizon proizvedeta spremenjeno različico znanega arhitekturnega elementa, ki organizira izmenjavo informacij in vrednot, pri tem pa svojo moč in socialno izključevanje izraža preko zastora skrivnostnosti.

Adrian Paci razmišlja o videu kot o spominski tehnologiji, ki gradi skupnosti preko skupne želje videti, naj gre za takojšen užitek ob skrivnem skupnem ogledu pornografije ali prerazporeditev izgubljene države  kot ambivalentne naknadne oz. vtisnjene podobe (Electric Blue). Projekt The Book of Rumours Simona Asencia poseže tudi v javni prostor, saj vabi prebivalce, da delijo in sprejmejo nasvete za širjenje osebnih govoric. Lawrence Abu Hamdan v videu Rubber Coated Steel s pravnimi in tehnološkimi prijemi zvočno izsledi tiste, ki skrivno uporabljajo nasilje proti ljudem, ter doseže, da za to odgovarjajo.

Serija Radio-avtografskih kamnov Susanne Kriemann sledijo skriti strupeni dediščini današnjih postindustrijskih pokrajin in izprašujejo naš občutek o tem, kaj je možno videti. Kallabris v delu I / Object uporablja zvoke iz skritih analognih virov, ki skupaj konspirativno tvorijo relacijsko polje zvočnih dogodkov. V seriji printov There Is Light in Every Window (#6) Felipe Mujica črpa iz vizualnega jezika grafičnega oblikovanja 20. stoletja in ponovno prebira njegovo implicirano (tehno-)utopičnost na ozadju naše sedanjosti in možnih prihodnosti.

 

Preberi več

Zaprto

Galerija sodobne umetnosti / Trg celjskih knezov 8, 3000 Celje / torek – petek 11.00 – 18.00 sobota 10.00-13.00 nedelja 14.00-18.00 ponedeljek in prazniki zaprto vstopnina: 3 eur, *1 eur (*dijaki, študentje, upokojenci) **brezplačno (**otroci, brezposelni)