Center sodobnih umetnosti Celje CSU

Performans Ribanje je del dvoletnega projekta Andreje Džakušič, ki ga je naslovila Razvijanje sočutja. Projekt predstavlja umetničin način vpisovanja bolečine ob soočanju z boleznijo, umiranjem in smrtjo očeta. V prvem izmed treh performansov je lastna čustvena stanja, ki jih je izvezla na bele blazine kot bolečino, žalost in strah, s sežigom simbolično razpustila, v drugem, v katerem je pomivala tla z razkužilom, je podoživela sterilnost in bolečo brezosebnost bolnišničnih prostorov, v tretjem pa zapela žalostinko, ki jo je na tla Špitalske kapele v Celju zapisala s semeni.

Komentar umetnice

V galeriji ZDSLU v Ljubljani sem na steno projicirala video sežiga blazin iz performansa Vezenje in sežig, ki sem ga leto dni prej izvedla v Špitalski kapeli v Celju. Ob stene galerije sem namestila stole, kot so razvrščeni v čakalnicah v bolnišnici, in na stene galerije fotografije, ki so nastale v podzemnih hodnikih onkološkega inštituta v Ljubljani. Na fotografijah ni bilo ljudi. Performans sem izvajala tako, da sem tla galerije pomivala z razkužilom, ki ga uporabljajo v bolnišnicah in pela slovensko ljudsko žalostinko Fsi so venci vejli. Ko sem se iz galerije umikala po mokrih tleh, sem stopala na steklene kaplje, solze, ki sem jih sproti polagala na tla. Na spodnji strani steklenih objektov je bila podoba mojega očeta.